Ko se je naša generacija, šestdesetega in nekaj čez, nekoč iz socialističnih mladincev spreminjala v nadobudne rokerje – in začela ozaveščati sivo jugoslovansko družbeno stvarnost osemdesetih, ujeto v okostenele komunistično-partizanske strukture – je bila priljubljena subverzivna teorija, po kateri bo vsem nam bolje, ko bo nekega dne umrl še zadnji partizan iz druge svetovne vojne, ko bo končno šel še zadnji od tistih sivih narodnih herojev, ki so nam, zdolgočasenim do skrajnosti, na odprtih urah zgodovine v šolah pripovedovali, kako so z golimi rokami davili do zob oborožene Nemce.
Svobodna, lepa prihodnost brez narodnih herojev je bila tako pred nami, zanesljiva, a daleč: Jugoslavija je razglasila vsega skupaj 1322 narodnih herojev, od kateri...
