Sirija je po ponedeljkovih izraelskih zračnih napadih na cilje v bližini letališča v Damasku zagrozila, da bo raketirala civilno letališče Ben Gurion pri Tel Avivu, če varnostni svet Združenih narodov (VS ZN) ne bo kos svoji odgovornosti za ustavitev agresije proti njej. Veleposlanik Damaska pri svetovni organizaciji Bašar Al Džafari je ob tem dejal, da »neomajna podpora« nekaterih stalnih članic VS opogumlja Izrael in hkrati blokira ukrepanje OZN, pri čemer je poimensko izpostavil Veliko Britanijo, Francijo in ZDA.
V intervjuju za New York Times je izraelski general Gadi Eisenkot, ki se je sredi tega meseca poslovil s položaja načelnika izraelske vojske, povedal, da so v minulih letih izvedli »več tisoč« zračnih napadov v Siriji. O njih zadnje čase javno (predvolilno) govori tudi premier Benjamin Netanjahu, čeprav je (so)delovanje izraelske vojske v sirskem konfliktu pred tem ostajalo bolj domena medijskih poročil in strateških analitikov. Včeraj je celo poudaril, da je IDF (izraelske obrambne sile) edina vojska, ki se v Siriji bojuje proti tamkajšnjim iranskim silam, ter dodal, da ima »polno zaupanje v našo sposobnost, da porazimo sovražnika«.
Oglasila se je tudi Rusija, ob Iranu tudi vojaška zaveznica Al Asadovega režima v boju z uporniškimi skupinami, ki jih podpira zahod. Izrael je pozvala k prenehanju napadov, ki jih označuje za samovoljne in uperjene proti suvereni državi. Tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova je dejala, da samo zvišujejo napetost v regiji, dolgoročno pa škodijo vsem, tudi Izraelu. »Ne smemo dovoliti, da bi se Sirija ob vsem trpljenju zaradi oboroženega spopada spremenila še v areno za geopolitične poračune,« je dejala.
Šumi pri varnostni coni
Razmere v Siriji so bile tudi tema včerajšnjega obiska turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana v Moskvi. Z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom, s katerim sta zakopala bojno sekiro zaradi turške sestrelitve ruskega vojaškega letala nad Sirijo leta 2015 in vzpostavila pristne odnose, sta se posvetila vzpostavitvi tako imenovanih varnostnih območij na sirskem severu ob meji s Turčijo. Namere Ankare je prejšnji teden objavila turška tiskovna agencija Anadolu skupaj z zemljevidom, po katerem bi bila varnostna cona dolga okoli 460 kilometrov in široka nekaj več kot 30 kilometrov. Začela bi se pri Džarabulusu na Evfratu, ki je že pod turškim nadzorom, in se razpotegnila vse do tromeje z Irakom, zajela pa tudi več pomembnih kurdskih krajev, med njimi Kobane, ki je zdaj v rokah kurdske milice YPG. Rusija, ki je sicer podprla že dve turški ofenzivi proti Kurdom v Siriji, ki jim Ankara očita teroristično dejavnost prek meje, pa se ne strinja z Erdoganovo zamislijo, da bi cono logistično in finančno upravljali s pomočjo zahodne koalicije v Siriji, ampak se zavzema, da nadzor ob meji v celoti prevzame sirska režimska vojska.
