Med Parizom in Rimom se še stopnjuje besedna vojna, potem ko je pred dnevi podpredsednik italijanske vlade in voditelj Gibanja petih zvezd Luigi Di Maio obtožil »kolonialistično« Francijo, da je kriva za revščino v Afriki in zato tudi za migracijsko krizo. Povzročil je tudi diplomatski spor s pozivom Evropski uniji k sankcijam proti državam, ki da so tako kot Francija vzrok za tragedijo migrantov, ker so krive za izseljevanje iz Afrike. Danes pa je italijanski notranji minister in podpredsednik vlade Matteo Salvini na facebooku izjavil še, da upa, da se bodo Francozi kmalu osvobodili »zelo slabega predsednika«, ki »ima manj kot 20 odstotkov podpore« (v resnici po zadnji anketi 23 odstotkov). Voditelj Lige je bil zelo konkreten: »Priložnost za to bo 26. maja (na evropskih volitvah), ko bo francosko ljudstvo končno lahko odločalo o svoji prihodnosti in usodi.« V pogovoru za televizijski program Canale 5 pa je Salvini dodal: »V Libiji Francija nima interesa, da bi stabilizirala situacijo, najbrž zato, ker ima naftne interese, ki so nasprotni italijanskim.« Pri tem je mislil na čolne, polne migrantov, ki jih tihotapci pošiljajo iz Libije proti Italiji. Že pred tem je Salvini večkrat očital Macronu, da lepo govori in se dela velikodušnega, noče pa sprejeti migrantov na italijanski meji.
Tudi konflikt med evroskeptiki in zagovorniki povezovanja
Tako smo v zadnjih dneh priča dvema povsem nasprotnima podobama Evrope: na eni strani zlobnim očitkom Di Maia in Salvinija na račun Francije in njenega predsednika, ki so jih v Parizu ostro zavrnili kot »nesprejemljive«, na drugi strani torkovemu srečanju med Macronom in nemško kanclerko Angelo Merkel, na katerem sta s podpisom novega partnerstva med državama okrepila francosko-nemško sodelovanje.
Hud italijansko-francoski spor kaže, da ne manjka veliko, da Evropa pade nazaj v kaos in stare konflikte med državami, kot so bili na delu v prvi polovici 20. stoletja. V nekaj letih se lahko vse sesuje, če bodo v Evropi dobili prevlado nacionalisti in populisti, kot je Salvini, ki niso dojeli, da je bolje sodelovati kot se spuščati v konflikt po principu, kdo bo koga. V resnici takega besednjaka, kot ga uporabljata Di Maio in Salvini, v odnosih med Francijo in Italijo doslej ni bilo. Vendar ne gre pozabiti niti, da ima protifrancosko razpoloženje med Italijani svoje začetke v migrantski krizi 2015-2016, ko Francija ni pomagala Italiji. Macron je, podobno kot pred njim François Hollande, v migrantski politiki v resnici dvoličen.
Vendarle v Salvinijevih napadih na Macrona ne gre samo za italijansko-francoski spor, ampak tudi za konflikt med evroskeptikom in velikim zagovornikom evropskega združevanja pred majskimi evropskimi volitvami. Predvsem Salvini potrebuje Macrona kot sovražnika, da bi izpostavil dve različni prihodnosti Evrope, o katerih naj bi maja odločali volilci EU. Na vsak način je Salvini predvsem zaradi ostrega zavračanja migrantov in zavzemanja za nacionalno suverenost zelo priljubljen v Italiji, Liga pa ima že 33 odstotkov podpore. Macron, za katerega je najbrž bolje, da ostre besede prihrani za Marine Le Pen, pa je v Franciji tačas precej nepriljubljen. Zlasti ga je v zadnjih dveh mesecih hudo oslabilo gibanje rumenih jopičev, ki sta jih podprla Salvini in Di Maio. Vendarle pa ankete ne kažejo, da bi v EU populistična desnica, ki je sovražna do EU, dobila več kot četrtino poslancev (trenutno jih ima petino), poleg tega je zelo razcepljena in sprta.
