Mnogi bolniki z rakom se ne soočijo le z izgubo zdravja, pač pa tudi z izgubo zaposlitve in posledično socialne varnosti. Pokojninski, invalidski in zdravstveni sistem so zelo rigidni, kronični bolniki ne poznajo svojih pravic, institucije pa jim pri tem niso v zadostno pomoč, so na okrogli mizi opozorili strokovnjaki na večplastne izzive, s katerimi se soočajo bolniki z rakom in drugi kronični bolniki. Srečanje so pripravili pri Združenju slovenskih organizacij bolnikov z rakom Onko net.
Pri združenju Europa Donna se dnevno srečujejo z vprašanji bolnic o zdravniškem staležu in upokojitvi, je povedala Tanja Španić, predsednica združenja. »Ko se bolnice z rakom dojke po dolgotrajnem zdravljenju vrnejo na delovno mesto, delodajalci pogosto ne vedo, kaj bi z njimi počeli, kako bi jim prilagodili delovno mesto,« je povedala. Kadar invalidska komisija pri Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) presodi, da lahko posameznik dela štiri ure, za preostale štiri ure dobiva delno invalidsko pokojnino, ki je izjemno nizka. Posameznikovi dohodki zato ne omogočajo več normalnega življenja.
Jaka Cepec, predsednik Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo ter moderator spletnega foruma Pravna pomoč bolnikom z rakom, ugotavlja, da na forumu ljudje objavljajo vprašanja predvsem o pravicah iz delovnih razmerij, problematiki samozaposlenih, pravicah iz zdravstvenega varstva v času zdravljenja ter o invalidski upokojitvi in nadomestilih za invalidnost. Zakonske rešitve so izrazito nepregledne in neobvladljive, ugotavlja Cepec. »Pacient je dolžan aktivno uveljavljati svoje pravice. Vendar ni mesta, kamor bi bolniki lahko prišli in bi jim pravice pomagali uveljavljati. Ljudje so v stiski in ne zaupajo, da bodo pri institucijah prisluhnili njihovim težavam,« je povedal.
Sistem je preveč rigiden
V Sloveniji smo veliko naredili za kakovostno zdravljenje, manj pa pri rehabilitaciji bolnikov in vračanju na delo, je opozoril Marjan Sušelj, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Število invalidskih upokojitev sicer zadnja leta upada, a to se po drugi strani odraža v daljšanju bolniških odsotnosti. Dolgotrajne bolniške, ko so ljudje odsotni več kot leto dni, predstavljajo že tretjino bolniških. Po tako dolgem obdobju pa je zelo malo verjetnosti, da se bodo bolniki še kdaj vrnili na delovno mesto, je opozorila Metoda Dodič - Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana. Delavcu, ki zaradi bolezni svojega dela ne more več opravljati, bi morali omogočiti drugo delo ali krajši delovni čas – morda le dve uri na dan, saj s tem ohranja svojo socialno mrežo. O rehabilitaciji in vrnitvi na delovno mesto pa bi morali začeti razmišljati že med zdravljenjem in ne šele, ko je zdravljenje že končano, so se strinjali sogovorniki.
Pri tem bi se lahko zgledovali po nekaterih drugih državah, kjer so že razvili rehabilitacijske sisteme, kot na primer v Nemčiji, kjer bolnike, ki ne morejo več opravljati svojega poklica, prekvalificirajo za deficitarne poklice, zaposli pa se jih velika večina, je spomnil Dean Premik, direktor Sektorja za izvedenstvo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
