Luka Dončić v prvi sezoni čez lužo kot novinec premika mejnike. A slovenski čudežni deček ni edini igralec iz držav nekdanje Jugoslavije, ki mu ameriški mediji posvečajo veliko pozornosti. Kar šestnajst košarkarjev namreč prihaja s tega območja. Brez predstavnikov sta Makedonija in Kosovo, prednjači pa Hrvaška, ki ima med svetovno košarkarsko smetano šest predstavnikov (Ivica Zubac je sicer rojen v BiH, a nastopa za reprezentanco kockastih). Našim južnim sosedom sledijo Srbija s petimi igralci, Bosna in Hercegovina ter Slovenija s po dvema, enega predstavnika pa ima Črna gora. Povprečna starost šestnajsterice, med katero je najstarejši nekdanji kapetan slovenske izbrane vrste Goran Dragić z dvaintridesetimi leti, najmlajša pa sta Dončić in Bosanec Musa Džanan (oba devetnajst let), znaša dobrih petindvajset let, a kar devet košarkarjev je mlajših. V Črni gori je bil rojen tudi Nikola Mirotić, ki pa ima tudi špansko državljanstvo.
Dvakrat več treningov
»V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so obstajali trije pristopi h košarki. Ameriška šola je vzgajala mlade igralce, ki so prevladovali s svojo hitrostjo in izjemnimi fizičnimi sposobnostmi. Za Ruse je bila najpomembnejša petica, torej center, okrog katerega so bili dobri strelci z razdalje. A naš recept, takrat še v Jugoslaviji, je bil, da imamo močno bazo talentiranih igralcev, ne glede na to, na katerem položaju igrajo. Iskali smo košarkarje, ki imajo potezo več. Igralce, ki znajo sprejeti pravo odločitev, prevzeti žogo v svoje roke, igrati moštveno. Pri vsem tem pa je bilo pomembno, da smo imeli treninge dvakrat na dan. Tega niso počeli ne v NBA, ne na ameriških univerzah, niti v Rusiji. To je bila naša glavna skrivnost,« je na vprašanje srbskih novinarjev, kaj je bil glavni adut jugoslovanske košarkarske šole, odgovoril Igor Kokoškov. Srbski strateg je Slovenijo pred letom in pol pripeljal do naslova evropskih prvakov, danes pa kot prvi neameriški trener vodi ekipo v ligi NBA.
Ključna je priložnost
Za uspešno pot med najboljše na svetu morata biti izpolnjena dva pogoja: talent in priložnost. Medtem ko na prvega nihče od košarkarjev – niti noben drug športnik – nima vpliva, ne glede na to, kje je rojen, pa je drugače s priložnostjo za igro. Pri tem imajo glavno besedo trenerji in prav ti so tisti, ki lahko močno zaznamujejo igralčevo kariero, predvsem v mladih letih. Ob kasnejši slavi del te pripada tudi strategom. Kot je februarja lani za srbske medije dejal nekdanji zvezdnik Sacramenta, danes pa tamkajšnji direktor za razvoj mladih, igralec Peja Stojaković, imajo trenerji z zahodnega Balkana posebno kvaliteto: »Ko sem bil še zelo mlad, nam je trener veliko govoril o našem talentu in potencialu. Da imamo vsi velik potencial, a vsak drugačnega. Da mora biti cilj vsakega izmed nas, da ta potencial tudi izkoristimo.«
Individualno delo za moštveni uspeh
Čeprav je trenerjeva vloga za uspešno kariero izjemnega pomena, pa to, kot ves čas opozarja legendarni strateg Željko Obradović, ni enosmerna pot. »Veliko se pogovarjam s svojimi igralci, dajo mi veliko idej in tudi jaz se veliko naučim. Kot trener sem se vedno prilagodil košarkarjem in njihovim značilnostim, saj je nemogoče igrati enako košarko z različnimi tipi igralcev. Tudi zato je pogovor zelo koristen, konec koncev so oni tisti, ki sprejemajo odločitve na igrišču. Skupna pot je najboljša pot,« je srbski javnosti zaupal 58-letnik, najuspešnejši trener v Evropi z devetimi naslovi evrolige. Z njim se strinja tudi zvezdnik Denverja Nikola Jokić. V tej sezoni je dosegel že šest trojnih dvojčkov, na vprašanje, ali raje zadene koš sam ali poda soigralcu, pa je odgovoril: »Raje asistiram. Tako sta srečna dva igralca, če sam zaključim napad, pa samo eden.«
»A nihče ni postal odličen zgolj zaradi ekipnih treningov. Individualno delo je izredno pomembno in je nekaj, pri čemer kot trener ves čas vztrajam. Tisti igralci, ki ljubijo košarko, vedno najdejo čas tudi za samostojne treninge. Zato danes tudi so najboljši,« je še opozoril Željko Obradović. Prizori po koncu treningov, ko igralci ostanejo sami v dvorani in mečejo na koš, so danes postali nekaj povsem običajnega. Bogdan Bogdanović, ki blesti v dresu Sacramenta, želi na vsaki tekmi pokazati svoje znanje. »Na vsakem srečanju nastopim na enak način – da sem najboljša verzija sebe prav na ta dan. Vsak dan trdo delam za takšne življenjske priložnosti, a na koncu se trdo delo vedno izplača. Vedno,« še dodaja šestindvajsetletnik iz Beograda.
