Že Platon je napovedal paradoks enotnost nasprotij: vsaki tiraniji, diktaturi sledi demokracija in obratno. Ni zgolj slučaj, da po demokratičnem liberalizmu prihajajo na dan konservativne fašistične struje, ki želijo (ob)vladati in (za)vladati posameznim skupinam, pa tudi družbi in državam. Natanko to pooseblja premierka Theresa May, ki avtoritarno, brez posvetovanja in strokovnega vodenja, skuša po svoje usmerjati kompas. Ne prepusti utemeljenim kritikom, da povedo argumente, in prav s tem samodrštvom se je zapletla v lastno zanko. Nekateri analitiki jo primerjajo z M. Thatcher (1979–1990, predsednica vlade), ki je bila prav tako zadržana do evropske integracije. A razlika med obema premierkama je vendarle velika, zlasti v osebnostnem smislu. Premierka Thatcherjeva je bila umna, brezkompromisna dama, ki je trdno stala na svoji poziciji in je natanko preučila vsak naslednji ukrep. Seveda je delala tudi napake, zlasti pri omejevanju sredstev za nižji srednji sloj. A (ne)umnosti T. May utegnejo imeti neslutene posledice za vse državljane Velike Britanije.
T. May se tega ne zaveda. Skrbi jo zgolj lastna pozicija in ponovne volitve, ki ji utegnejo zamajati stolček. Ker ne pozna argumentiranih trditev za exit, je izmuzljiva kot jegulja. Ljudje niso seznanjeni s podrobnostmi odcepitve, zlasti ne s tem, kaj bi odhod pomenil v izmenjavi, pretoku ljudi na delovna mesta, pri možnosti vpisovanja v raznovrstne študijske usmeritve, pri delniških posegih v bančništvu, v trgovinski izmenjavi, v političnem smislu… Politika T. May je razdelila ljudstvo na številne frakcije, na ekstremna videnja pri levičarjih in desničarjih, na tiste vmes, ki so negotovi, kako naj se opredelijo. To razcepljeno ljudstvo pod vodstvom Mayeve ni sposobno izvesti drugega referenduma. Brez jasnih usmeritev niti ne ve, kaj želi.
Zdaj je že čas, da postavim verjetnostni, nikakor pa ne verodostojen odgovor na naslovno vprašanje: brexit da ali ne? Brexit naj bi se zgodil v izmuzljivih, nedorečenih tonih. Mayevi, še manj pa ljudstvu, ne bo jasno, kaj je povod in vzrok izhoda iz EU. Združeno kraljestvo je vedno sedelo na višjem tronu, a ta občutek večvrednosti se utegne maščevati. Večina držav se dandanes (po)veže, ZK se (raz)veže. Večina držav ruši meje za nemoten prehod ljudi, Britanija te meje postavlja, kljub nerešenemu konfliktu z Irsko in Škotsko. Lahko se je odcepiti, oditi, če veš, kako boš živel naprej, če je ta moment pronicljivo opredeljen. Tako pa Združeno kraljestvo čakajo še večje ovire pri odcepitvi, kot jih je imelo pri nekajletnim načrtovanju izhoda. Mayeva bo padla s svojega prestola, saj nima trdnih držal, da bi se jih oprijela.
Darja R. Gorup, Ljubljana
