Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron sta danes spisala malce zgodovine. Natanko 56 let zatem, ko sta spravo in novo nemško-francosko partnerstvo po desetletjih sovražnosti s stiskom rok in podpisom sporazuma z Elizejskih poljan sklenila takratni nemški kancler Konrad Adenauer in francoski predsednik Charles de Gaulle, sta podobno storila Merklova in Macron.
Aktualnima voditeljema s sporazumom iz Aachna resda ne pripisujejo takšne zgodovinske teže kot njunima slavnima predhodnikoma. Vendarle pa sta v kritičnem obdobju za Evropsko unijo, ko jo najedajo zunanje in notranje sile, simbolno nakazala, da sožitje na evropski celini nima alternative. Sporazum iz Aachna hkrati prinaša dogovor o poskusu nadaljnjih reform EU, potem ko je francosko-nemški dvojec vsaj glede proračuna za evrsko območje in občutnejšega poglabljanja monetarne unije naletel na kar precejšnje nasprotovanje med drugimi članicami.
Zgled za druge
»Štiriinsedemdeset let po koncu druge svetovne vojne se samoumevne stvari postavljajo pod vprašaj. Zato je potrebna nova vloga naših držav,« je v svojem govoru poudarila Merklova. To vlogo Franciji in Nemčiji določa 27 poglavij, 28 členov in 16 strani dolg sporazum iz Aachna. »Nemčija in Francija morata nakazovati smer na področjih, ki so ključna za blaginjo ljudi,« je dejala kanclerka in spomnila, da se svet okoli Evrope naglo spreminja, EU pa v mednarodni skupnosti ni uspelo ohraniti vodilne vloge. V časih, ko se razraščata populizem in nacionalizem, Unijo prvič zapušča članica, multilateralizem pa je pod pritiskom, zato so potrebni jasni odgovori na aktualne izzive, je opozarjala Merklova.
Francija in Nemčija sta pripravljeni te odgovore ponuditi. Vendar, kot je poudaril Macron, noben evropski uspeh ne more biti dosežen posamično ali v dvoje: »Nemčija in Francija morata prevzeti odgovornost in pokazati, kako nacije živijo v miru in se zbližujejo na številnih področjih.«
Aachenski sporazum ne nadaljuje zgolj prakse medvladnih posvetovanj in obsežnih študijskih izmenjav med državama. Sodelovanje med »neločljivo povezanima državama«, kot se je izrazil Macron, postaja precej globlje. Pariz in Berlin se z novim sporazumom prijateljstva obvezujeta k iskanju skupne zunanje in varnostne politike. Obljubila sta si medsebojno vojaško obrambo, če bi bila napadena druga država – nekakšen dvostranski 5. člen severnoatlantske pogodbe torej. Parlamenta obeh držav bosta še tesneje sodelovala. Usklajevala se bo gospodarska zakonodaja, da bi državi postali še bolj uglašeni. »Nevarnosti danes ne predstavlja več vojna s sosedi. Prihaja od zunaj in tudi od znotraj, če ne bomo znali odgovoriti na jezo ljudi,« je dejal Macron. Ta jeza je bila slišna tudi danes pred aachenskim magistratom, kjer so za varnostnimi ograjami predsednika Francije pričakali protestniki rumenih jopičev. V mestu so sicer potekali tudi proevropski shodi.
Tuskovo svarilo
Evropa je danes dobila zagotovilo, da bo francosko-nemški vlak vozil še naprej – predvsem za skupno in povezano Evropsko unijo. S tesnejšim sodelovanjem na političnem, obrambnem, gospodarskem in kulturnem področju želita Pariz in Berlin evropski integraciji vliti več upanja in ponuditi možnost, da se njuno sodelovanje ponovi tudi drugje oziroma prelije v evropski reformni proces. »Včasih pride do razburjenja, če je francosko-nemškega sodelovanja preveč. Spet drugič se pojavi bolečina, ko se Francija in Nemčija ne strinjata,« je težave z razumevanjem nemško-francoske vloge v Evropi morda še najbolje opisal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker.
Z znatno mero realizma pa je zbrane prepričane Evropejce pred poglabljanjem integracije z različnimi hitrosti v manjših skupinah držav posvaril predsednik evropskega sveta Donald Tusk. »Evropa potrebuje jasen signal iz Pariza in Berlina, da sodelovanje v manjših skupinah držav ni nadomestilo za sodelovanje med vsemi. Ne dovolite, da umre evropska ideja. Poljska in Litva potrebujeta Evropo prav toliko kot Nemčija in Francija.«
