Poimenovanje Zomia je leta 2002 skoval zgodovinar Willem van Schendel z Univerze v Amsterdamu. Ime izhaja iz besede Zomi, ki v več jezikih, ki jih govorijo na območjih Indije, Bangladeša in Burme, pomeni visokogorec. Zomie ne moremo videti na uradnih zemljevidih – bolj kot geografski je njen obstoj metaforičen in političen. Predstavlja ogromno gorsko območje na jugovzhodu Azije, ki sicer presega devet različnih držav, a ni podvrženo tradicionalni državni ureditvi.
Razmejitve Zomie se med posameznimi avtorji razlikujejo. Načeloma zajema območja visokogorja Vietnama na severu, celotnega Laosa in Tajske ter severovzhoda Kambodže, visokogorja na severu in jugu Mjanmara, severovzhodu Indije, visokogorja v Nepalu in Butanu ter jugozahodu Kitajske. Nekateri avtorji Zomio raztegnejo tudi do Pakistana, Afganistana, Tadžikistana, Uzbekistana, Kazahstana in Kirgizistana. Po najpogostejših razvrstitvah Zomia zajema območje, veliko dva milijona in pol kvadratnih kilometrov, na katerem živi sto milijonov ljudi. Visokogorsko območje je že zgodovinsko gledano ločeno od državnih ureditev, ki so jim podvržena tamkajšnja nižinska območja.
»Zatočišče izoliranih in izključenih«
Skupna lastnost območij, ki jih uvrščamo v Zomio, je ravno visoka lega in nedostopen teren. Predvsem zaradi terena lokalne državne oblasti nimajo interesa za poseganje v življenja tamkaj živečih in tradicionalno upravljanje območij. Večina prebivalcev tako živi brez nam vsakdanje infrastrukture, vsaj takšne, ki bi jo priskrbela država. Na območju Zomie že od nekdaj bivajo etnične manjšine, ki svojo lokalno kulturo ohranjajo ravno z življenjem daleč stran od vpliva državnih oblasti.
Območje, ki si ga delijo tudi nekatere države, ki so sicer že dolga leta v političnem konfliktu, je jezikovno, versko, etnično in kulturno zelo raznoliko, vendar je ta raznolikost prav tisti faktor, ki to območje povezuje. Kot je za New York Times zapisal Frank Jacobs, je »Zomia svetišče in zatočišče za izolirane ter izključene posameznike in skupnosti.« V prispevku z naslovom Neodkrita dežela pojasnjuje, da nedoločena meja Zomie »ne ločuje le dveh ozemelj, ampak dve paradigmi; zakon in red od anarhije, napredek od primitivizma. Ali morda, če pogledamo z druge strani: svobodo od zatiranja, čistost od dekadence.«
Kar še povezuje tamkajšnje prebivalce, je izogibanje državnemu nadzoru. Uradniški aparati različnih držav v nižje ležečih predelih uspešno uresničujejo svoje interese izkoriščanja delovne sile in pobiranja davkov, prebivalci visokogorja pa se temu uspešno izogibajo. Zatekli so se v višje ležeča območja, da bi se izognili temu, kar vidijo kot državno represijo, obenem so jih motivirale tudi okoljske in kulturne razmere, ki so bistveno drugačne, raznolike in svobodnejše od tistih v dolinah. Iz podobnih razlogov se v Zomio ljudje preseljujejo še danes.
Čeprav brez države še vedno urejene družbe
Zomio je sicer popularizirala leta 2009 izdana knjiga z naslovom The Art of Not Being Governed: An Anarchist History of Upland Southeast Asia. Njen avtor – profesor z univerze Yale James C. Scott – je v knjigi namreč postavil okvirje za razumevanje tovrstne naddržavne skupnosti.
Zomio razume kot največje območje na svetu, ki ni vključeno v nacionalne države. V knjigi zapiše, da tamkajšnjih prebivalcev ne gre razumeti kot neciviliziranih divjakov, ki živijo v hribih, ker drugega ne poznajo, ampak kot »politično zasnovane skupine, ki se v boju za družbeno moč in surovine postavljajo po robu drugim skupinam.« Kot primer navaja več tamkaj živečih skupin, ki že leta poznajo tudi hierarhične družbene ureditve, ki jih v naši družbi pogosto dojemamo kot naprednejše od horizontalnih. Med njimi so etnična skupina Shan v Mjanmaru, Tay in Nung v Vietnamu ter Zhuang v kitajski provinci Guangxi. Več tamkaj živečih skupin svojo političnost sicer izraža s strogim izogibanjem hierarhični ureditvi, tudi tovrstni, ki nastane samodejno.
Mnogi v Jugovzhodni Aziji so sicer kritični do njegove »pretirane politizacije« območja. Velik del ljudi v Zomiji biva tudi zaradi ekoloških nujnosti, naključnih okoliščin in celo profitnih razlogov. Kljub temu pa pritrjujejo ostalim Scottovim ugotovitvam.
Ta je v knjigi namreč uspešno razblinil več konceptov, ki se nam v družbah Zahoda zdijo samoumevni. Med njimi so pripisovanje pomenov etnični identiteti posameznika, zamisel, da je skupnost, ki je civilizirana preko zakonov in infrastrukture, večvredna od skupnosti, ki biva brez njih ter dojemanje, da odsotnost skupnega pisanega jezika kaže na nerazvitost skupine.
