Mehiško odprtje južne meje je v soboto razjezilo ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ta vztraja, da južna soseda ZDA ob valu migrantov ne ukrene ničesar in da je zato na njuni meji nujno potrebna ograja. Tako kot karavani, ki sta se oktobra lani podali iz Hondurasa na pot proti ZDA, se je tudi zdajšnja organizirala prek socialnih mrež, a tokrat brez imen pobudnikov, da bi se izognili aretacijam. Ljudi so nagovarjali z geslom »Iščemo zatočišče! V Hondurasu nas ubijajo!«. Odziv se je hitro širil med prebivalstvom, ki poskuša ubežati revščini, nasilju, represiji in ki je brez možnosti za dostojno življenje v teh državah, kjer je demokracija zgolj navidezna. Na pot so krenili minuli torek iz mesta San Pedro de Sula na severu Hondurasa z rednimi avtobusnimi linijami proti gvatemalski meji, kjer jih niso mogli zadržati. V sredo so se jim pridružili ljudje, ki so prispeli iz Salvadorja, in družno so se napotili proti gvatemalsko-mehiški meji. V karavani so mladi in starejši ter cele družine z otroki.
Namesto policije in solzivca dobrodošlica z vodo
V četrtek se je iz gvatemalskega mesta Tucun Uman okoli tisoč migrantov odpravilo na bližnji mejni prehod z Mehiko v prepričanju, da jih ob prečkanju čaka spopad z mehiško obmejno policijo, kot se je zgodilo lani. A nič od tega. Namesto posebnih enot s solzivcem in lisicami za vklenitev so naleteli na steklenice z vodo in skupino mladih aktivistov, ki so jim zaželeli dobrodošlico in jim delili brošure, da lahko začnejo novo življenje v Mehiki. Aktivisti in državni funkcionarji so jim ponudili osnovno oskrbo in pomoč pri pisanju prošenj za humanitarne vizume. Obljubili so jim, da bodo v petih dneh dobili osebno izkaznico, ki jim bo omogočala življenje in delo v Mehiki ter dostop do zdravstvenih storitev in izobraževanja. Če ne, jim je odprta pot na sever, na 3947 kilometrov oddaljeno mejo z ZDA.
Migrante je to tako presenetilo in navdušilo, da so začeli prepevati mehiško državno himno. Okoli 2000 prišlekov, ki so do petka prečkali mejni prehod, so nastanili v centru za migrante v bližnjem mestu Tapachula, kjer so včeraj zvečer in danes pričakovali prihod še dveh karavan. Po poročanju lokalnih medijev so se nekateri raje odločili ostati v Mehiki kot pa iti na skoraj štiri tisoč kilometrov dolgo pot do meje z ZDA. Lanskega novembra jo je namreč uspelo prestopili le peščici od 14.000 migrantov, okoli tri tisoč jih še vedno vztraja v mehiškem obmejnem mestu Tijuana in okolici, veliko pa se jih je vrnilo domov ali se odločilo ostati v Mehiki.
Zid kot Trumpov fetiš
Ameriški predsednik Donald Trump je mehiško humanitarno politiko do migrantov obsodil, rekoč, da Mehika ne stori ničesar, da bi ustavila karavano, namenjeno v ZDA. »Zadnji dve smo ustavili mi. Mnogi so še vedno v Mehiki, ker ne morejo čez naš zid. Če zidu ne bo, bo potrebnih veliko mejnih policistov,« je včeraj tvitnil Trump. Mejni zid je zanj postal pravi politični fetiš. Morda je naključje ali pa tudi ne, da sta se prvi dve karavani migrantov podali proti ZDA ravno pred ameriškimi kongresnimi volitvami novembra lani, zdajšnja pa v času spopada med Trumpom in demokrati za odobritev sredstev za gradnjo mejnega zidu. Po poročanju mehiških medijev so v jugovzhodnem delu Arizone minulo sredo in četrtek prijeli skupino 376 Gvatemalcev, ki so se v ZDA pritihotapili po rovih, izkopanih pod železno ograjo na meji. Objavljena je tudi vest, da je ameriški zvezni sodnik Bernardo Velasco po treh dneh sojenja spoznal za krive štiri ameriške humanitarne aktivistke, ker so v arizonski puščavi na meji z Mehiko na različnih mestih nameščale bidone z vodo, da ilegalni migranti ne bi umrli od žeje. Zagrožena kazen je šest mesecev zapora in 500 dolarjev plačila, dokončna pa bo znana v tem tednu. Drugim petim obtoženim aktivistom iz nevladne humanitarne organizacije No More Deaths bodo sodili konec februarja. Njihova predstavnica Catherine Gaffney se ob tem sprašuje: »Ali sploh še obstaja človečnost v zakonih te države, če je ponuditi vodo umirajočemu od žeje kaznivo dejanje?« Na tem obmejnem območju je od leta 2014 do danes umrlo že 91 migrantov.
