V trezorju sredi Narodne in univerzitetne knjižnice (Nuk) so shranjeni najstarejši rokopisi, ki jih hranijo. Med njimi je zbirka srednjeveških kodeksov. Na najvišji polici je z oznako K2 shranjen supraseljski kodeks, eden najstarejših ohranjenih pisnih dokumentov v slovanskem jeziku. Ko odprete mapo, v kateri je shranjen, najprej zagledate uradni zapis Unesca. Supraseljski kodeks je namreč od leta 2007 na Unescovem seznamu Spomini sveta. Je najstarejši zapis v cirilici, neke vrste Brižinski spomeniki v cirilici. Kodeks je nastal konec desetega stoletja v vzhodni Bolgariji, dolga stoletja pa je bil shranjen v poljskem samostanu Suprašl. Kodeks je tako pomemben, da je med vsemi zakladi, ki jih skrivajo depoji Narodne in univerzitetne knjižnice, deležen največ svetovne pozornosti. Toda trezor zapusti zelo redko. Celo obiskovalcem trezorja ga zelo redko in neradi pokažejo. Pred leti pa so ga za dve uri odnesli na ogled Vladimirju Putinu med enim njegovih obiskov v Sloveniji in to je bilo edinkrat, da je kodeks zapustil stavbo Nuka.
Kopitar kodeksa ni vrnil
Toda kako je tako pomemben dokument sploh prišel v Narodno in univerzitetno knjižnico? Za to je zaslužen Jernej Kopitar, prav tisti, o katerem je Prešeren posmehljivo zapisal, naj sodi le kopita. Ampak zaradi Kopitarja imamo v Nuku shranjeno eno najstarejših znanstvenih zbirk cirilskih rokopisov, saj je poleg najstarejšega kodeksa v njegovi zbirki še nekaj zelo pomembnih dokumentov o začetku pismenosti južnoslovanskih narodov. Jernej Kopitar, knjižničar v dunajski knjižnici, je namreč imel obsežno zasebno knjižnico. »Kopitar je bil bibliofil. Med znanstveniki je veljal za velikega poznavalca. Imel je res obsežno znanstveno knjižnico, v njej pa tudi nekaj izjemnih posebnosti, kot so kodeksi. Nekaj teh rokopisov je kupil, nekaj jih je dobil v dar,« je dejal Marijan Rupert, vodja Rokopisne zbirke in zbirke redkih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice.
Toda supraseljski kodeks je v njegovi zbirki ostal, ker ga je pozabil vrniti. Ni sicer natančno znano, kako se je to zgodilo. Ve se, da je ruski slavist Mihail Bobrovski raziskoval knjižnico poljskega samostana ter odkril tudi starodavne kodekse. Skupno je bilo ohranjenih 285 pergamentnih listov. Kopitar je poznal ves tedanji znanstveni svet in bil z mnogimi znanstveniki v osebnih stikih. Tudi z ruskim slavistom, katerega je prepričal, da mu je poslal nekaj listov, ki jih je nato skrbno preučil in mu jih vrnil. Nato je Bobrovskega zaprosil za še nekaj listov in ta mu je res poslal 118 začetnih strani Supraseljskega zbornika, ki sicer vsebuje velikonočne molitve in zapiske o življenju svetnikov. Kopitar je tudi te strani skrbno preučil in prepisal, toda nikoli jih ni vrnil Bobrovskemu, saj je leta 1844 umrl.
Očitno listov lastniki nikoli niso zahtevali nazaj, tako da so ostali v njegovi zbirki. Na srečo dediči Kopitarjeve obsežne knjižnice in zbirke rokopisov niso prodajali posamično. Ker na Dunaju, kjer je živel in delal, ni bilo zanimanja, da bi odkupili njegovo knjižnico, so jo dediči ponudili v odkup Licejski knjižnici v Ljubljani, kjer so jo res odkupili v celoti, in sicer s pomočjo državne donacije. Iz Licejske knjižnice je celotna Kopitarjeva knjižnica in zbirka rokopisov prešla v Nuk, kjer še vedno hranijo nekaj tisoč zvezkov iz izjemne Kopitarjeve knjižnice.
Kar zadeva Supraseljski zbornik, je bil ta v preteklosti razdeljen na tri dele. Enega hrani Poljska narodna knjižnica, dobili pa so ga šele leta 1968, saj je bil od druge svetovne vojne v zasebni lasti, čeprav je bil že pred tem shranjen v varšavski knjižnici. Šestnajst strani zbornika je shranjenih v Ruski narodni knjižnici v Sankt Peterburgu. Vrednost tistega dela, ki ga imajo pod ključem v Nuku, je ocenjena na šest milijonov evrov. »V resnici ga je težko oceniti z denarjem. Če ta kos izgine, ga nič ne more nadomesti. Kodeks je priča neke kulture in zgodovine in kot tak del svetovne dediščine,« je prepričan Marijan Rupert.
