Temeljno vprašanje, ki se ob tem postavlja, je to, zakaj sploh delujejo deskarji na snegu pod pokroviteljstvom smučarske zveze. Včasih se zdi, da marsikatera organizacijska in gmotna zadrega izvira iz napačne terminologije in temu prirejene (napačne) organizacijske strukture. Deskanje na snegu vendar ni smučanje, čeprav imata obe panogi nekaj skupnih lastnosti. Deskanje ni nepomemben privesek smučanju. Deskanje in smučanje sta dve različni športni zvrsti, ki sta dobili ime po različnih temeljnih športnih pripomočkih. Temeljni pripomoček za deskanje na snegu je (snežna) deska, za smučanje pa smuči. Le sneg jima je skupen. Tudi tehniki krmarjenja na smučeh in na deski se razlikujeta. Zato ločimo učitelje smučanja od učiteljev deskanja. Eni in drugi se tudi izobražujejo ločeno. Tudi teka na snežni deski ne poznamo.
Razlik med eno in drugo športno panogo je torej več kot skupnih lastnosti. Vsiljuje se torej vprašanje, zakaj nimamo dveh športnih zvez: smučarske (SZS) in deskarske (DZS). Prva bi skrbela za vse smučarske discipline (alpsko smučanje, nordijsko smučanje), druga pa za discipline alpskega deskanja (paralelni slalom, paralelni veleslalom, deskarski kros) in obe akrobatski deskarski disciplini (akrobatske skoke in deskanje v snežnem žlebu). V tem primeru bi vsaka od obeh zvez skrbela za strokovno, organizacijsko in finančno plat svojega področja… in vsakovrstnih očitkov o mačehovskem in žaljivem odnosu »starejše sestre« (beri SZS) ne bi bilo.
Žal se vsiljuje tudi misel, da le ne gre samo za terminološko vprašanje, ampak za nekaj drugega. Zdi se, da si je SZS preprosto prisvojila (okupirala) deskanje na snegu in si lasti pravico nad skupno proračunsko blagajno. Na to misel napeljuje tudi listanje priročnika z naslovom Smučanje danes. Naslov priročnika, ki velja za učbenik, preprosto prezre novo športno panogo, čeprav nekaj pozornosti posveča tudi deskanju. Drugače povedano: pisci učbenika deskanje preprosto štejejo za smučanje, čeprav gre za dve športni zvrsti. Pričakovali bi vsaj naslov Smučanje in deskanje danes. Prav tako bi bilo strokovno in logično ter na sploh spodobno, da se izpod ZUTS (Zveza učiteljev in trenerjev smučanja) osamosvoji samostojna izobraževalna enota za izobraževanje deskarskih kadrov. ZUTS pač ni pristojen organ za izobraževanje deskarjev.
Če je že v prvih začetkih deskanja na snegu bilo smiselno in smotrno, da »nebogljeno dete« sprejme pod svoje okrilje starejša in uveljavljena sestra (SZS), se zdaj zdi, da si je mlajša sestra zaslužila samostojno pot in samostojno skrb za razvoj te panoge. Če pa že ni »pogojev« (beri naklonjenosti starejše sestre) za samostojno pot deskarjev, bi bilo pošteno, da se Smučarska zveza Slovenije preimenuje v Smučarsko in deskarsko zvezo Slovenije… in seveda s poštenim proračunskim nagrajevanjem svojih oddelkov (alpskih smučarjev, nordijskih smučarjev in deskarjev) »po tekmovalnem učinku«. Natančnost, logičnost preglednost in čisti računi so zagotovo znaki odličnosti.
Silvo Kristan, Podkoren
