Ko je 37 znanstvenikov iz 16 držav, med katerimi so kmetovalci, nutricionisti, okoljevarstveniki in drugi strokovnjaki, minuli teden v strokovni reviji The Lancet objavilo poročilo, v katerem za rešitev planeta in izboljšanje zdravja ljudi priporočajo novo, planetarno dieto, je ta za marsikoga pomenila manjši šok. Planetarna dieta, ki poziva k radikalni preobrazbi, predvideva, da bi na globalni ravni za polovico oklestili porabo jajc, rib, sladkorja in mesa ter na ta račun pojedli več fižola, polnovrednih žitaric, oreškov, sadja in zelenjave. Tako daleč, da bi svetovali vegansko prehrano, avtorji poročila niso šli, ker menijo, da vegansko ni nujno bolj zdravo od tega, kar priporočajo oni.
»Hrana trenutno ogroža tako ljudi kot planet,« so zapisali v povzetku raziskave, ki jo je naročila neprofitna švedska organizacija EAT, hkrati pa dodali, da je prav hrana tista, s katero lahko optimiziramo zdravje ljudi in Zemlje. Če bi se po njihovih priporočilih prehranjeval ves planet, bi menda vsako leto preprečili od 10,9 do 11,6 milijona prezgodnjih smrti. Številka predstavlja od 19 do 23,6 odstotka odraslih smrti, gre pa predvsem za smrti, ki so posledica kroničnih bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, kapi in diabetes. Če ne bomo spremenili prehrane, ne bomo dosegli niti zavez iz pariškega podnebnega sporazuma, ki želi omejiti dvigovanje globalnega segrevanja na manj kot dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijskim časom. Globalnega segrevanja namreč, kot so zapisali, ne moremo ustaviti samo z zmanjševanjem porabe fosilnih goriv, ampak moramo omejiti tudi izpuste toplogrednih plinov, za katere je v veliki meri kriva živilska industrija oziroma živinoreja.
Eno jajce na teden
Po planetarni dieti, ki skoraj ne vsebuje mesa, bi sicer zaužili več kalorij na dan kot zdaj, in sicer 2500 namesto dobrih 2000, a je za mesojedce to vseeno slaba tolažba. Medtem ko bi ribe in piščančje meso (29 gramov na dan) lahko uživali nekajkrat na teden, je po tej dieti dovoljen le en hamburger na teden ali velik zrezek na mesec oziroma 14 gramov rdečega mesa na dan. Precej temačna je slika tudi za ljubitelje jajc, saj bi lahko pojedli samo eno oziroma dve na teden ali 13 gramov na dan, druga živila pa so kategorizirana tako: vsak dan lahko pojemo 50 gramov oreškov, 75 gramov fižola, leče, čičerike in drugih stročnic, 300 gramov zelenjave in 200 gramov sadja ter 232 gramov polnovrednih žitaric in 50 gramov škrobastih korenovk in gomoljev, kot je na primer krompir. Vse to lahko poplaknemo s skodelico mleka (250 gramov), sladkamo z 31 grami sladkorja in namastimo s 50 grami olja.
Sprememba bi bila za jedce, ki so navajeni na mesne menije in ne marajo zelenjave, res huda, saj bi ob pol manj mesa in sladkorja morali pojesti dvakrat več sadja in zelenjave, zraven pa se izogibati nasičenim maščobam, rafiniranim živilom in procesirani hrani. Walter Willett, vodilni avtor raziskave in profesor za epidemiologijo in nutricionistiko, pravi, da skoraj vse regije na svetu konkretno presegajo priporočene količine mesa, v razvitih državah celo za 80 odstotkov, najbolj pa bi ob uvajanju planetarne diete trpeli v Severni Ameriki. Tam pojedo skoraj 6,5-krat več rdečega mesa, kot priporočajo strokovnjaki, v Južni Aziji pa na drugi strani nimajo težav z mesom, ampak zaužijejo 1,5-krat preveč krompirja in drugih gomoljnic.
Strategije za pridelavo planetarne hrane
A menda se splača stisniti zobe. Takšna dieta, pravijo znanstveniki, ni dobra samo za nas, ampak je nujna tudi za zdravje planeta. Po njihovih napovedih bo na Zemlji do leta 2050 živelo deset milijard ljudi, s planetarno dieto pa bi lahko nahranili vse in še zdravi bi bili. Problem je le, da takšna dieta trenutno ni mogoča ne samo zaradi nanjo nepripravljenih ljudi, ampak tudi zaradi nepripravljene živilske industrije.
Avtorji poročila so poleg priporočenega dnevnega vnosa živil zato objavili tudi pet glavnih strategij, s katerimi bomo do te hrane prišli. Po njihovem je kot prvo treba prepovedati čiščenje zemljišč in umakniti finančno podporo velikim ribogojnicam, ki so krive za čezmerne ulove, spodbuditi kmete, da dajo prednost kakovosti pred količino in se preusmerijo k pridelovanju raznolike in hranljive hrane, pri uvajanju kmetijskih praks pa je treba upoštevati lokalne razmere. Četrta strategija je ozaveščanje ljudi o zdravi hrani in skrb za to, da zdrava hrana postane dostopna tudi skupinam ljudi z nižjimi prihodki, peta pa ta, da zmanjšamo količino odpadne hrane, kar lahko začnete početi že danes sami doma, četudi boste za večerjo pojedli zrezek.
