Ko voznik na cesti iz Ljubljane proti Medvodam pred motelom v Mednem zavije levo in se še nekaj kilometrov pelje po ovinkastih cestah, pride do Golega Brda. Vasica z nekaj sto prebivalci deluje samotno. Le tu in tam je mogoče ugledati kakšen avtomobil ali traktor, ki prevaža lesen hlod. Kdor zavije na še nekoliko bolj odmaknjeno cesto, na makadam, in volan obrne proti gozdu, se pripelje k nadvse zanimivi hiši. Za njo je Luka Bergant postavil kovačnico.
S poklicem, za katerega pravijo, da izumira, se je spoprijateljil pred sedmimi leti in v njem našel svoj navdih. Pravi, da v tem ni osamljen. »Mislim, da se kovaštvo vrača. Poznam še nekaj mladih, ki se ukvarjajo s to obrtjo. Vem za okoli deset ljudi, ki se ukvarjajo s kovaštvom,« je dejal 26-letni industrijski tehnik, ko nam je razkazoval svoj ustvarjalni prostor.
Navdušen je tudi nad filmi o vitezih
»Kovina me je od nekdaj navduševala. Zanima me oblikovanje, ampak oblikovanje z rokami. Privlači me tudi žar ognja med delom. Pa da lahko deformiram nekaj tako trdega, kot je železo. En kos železa lahko preoblikujem v nekaj čisto drugega, nepredstavljivega. To je dober občutek,« je dejal in razložil, da v svoj kovačnici največkrat kuje železo, iz katerega izdela rezila. »Treba je paziti, da se jeklo ne shladi, zato ga je treba ves čas dajati v ogenj in iz njega. Če se temperatura jekla preveč spusti, pride do napak,« je dejal in pojasnil, da mora včasih stokrat udariti s kladivom, preden oblikuje jeklo tako, kot si je zamisli. Za izdelavo kuhinjskega noža potrebuje šest ur. Izdelava velikega meča zahteva do 30 ur dela. Zgodi se, da mu orodje od utrujenosti včasih pade iz rok.
Da najraje izdeluje rezila, ni presenetljivo. »Od majhnega sem navdušen nad vitezi iz filmov, ki nosijo meče.« Steno njegove sobe krasijo meči in rezila različnih velikosti, nekateri so dolgi in spominjajo na tiste iz filmov. »Rezilo je kakovostnejše, če je kovano, kot če ni. Jeklo ima neke silnice v sebi. Ko kuješ, jih razpotegneš, jih ne prekinjaš, zato je rezilo žilavo in močnejše,« je dejal in dodal, da so rezila, ki jih izdelajo v množični industriji, pogosto iz cenejšega in manj vzdržljivega jekla, predvsem pa nimajo duše.
Izdelki Luke Berganta imajo dušo, kovaštvo je njegov sanjski poklic. A vsaj za zdaj ni tudi služba, to je našel v ključavničarstvu. »V moji službi delamo s težkimi kosi,« je dejal in dodal, da mu vseeno ni težko preživeti več ur v kovačnici tudi po tistem, ko je že oddelal svoj »službeni« dan.
S pomočjo glagolice prepisoval v šoli
Želi si, da bi lahko več časa posvetil kovaštvu, ne bi se branil, če bi to nekoč postala njegova služba. A najprej namerava izpopolniti svojo tehniko izdelovanja mečev. »Med drugim bi naredil katano s pravo japonsko tehniko, takšno z večplastnim jeklom. To je zame velik izziv,« je dejal Luka.
Včasih v rezila, ki jih oblikuje, doda kakšno črko v staroslovanski pisavi glagolici. Na steno svoje sobe je obesil uokvirjeno abecedo, ki mu jo je s Krka prinesla mama. Abecedo v glagolici se je naučil na pamet. To znanje mu je pomagalo v srednji šoli.
»Ko smo pri umetnostni zgodovini pisali kontrolno nalogo, sem prepisoval s pomočjo glagolice, ki je ni nihče razumel. Ko je profesor videl, da imam vse popisano z nekimi čudnimi črkami, ni rekel ničesar. Dejansko sem v to vložil veliko truda,« je dejal in dodal, da mu je všeč, ker lahko kaj napiše s črkami, ki jih nihče ne razume. Glagolico je mogoče videti tudi na njegovi roki.
»Tukaj piše 'Ogenj, jeklo in ostrina', zraven je simbol Svaruna, ki je bil poganski bog sonca, ognja, tudi kovaštva in vrhovni bog,« je pokazal na tetovažo.
