»V zadnjih dneh se spet pojavlja močan smrad in zato smo šli krajani Spodnjega Plavža preverit, kaj se dogaja. Stanje je več kot grozljivo,« videno opisuje Jeseničanka Simona Demšar, ki bitke proti smradu v svojem domačem okolju bije že leta. Potem ko je podjetje Ekogor, koncesionar v jeseniškem centru za ravnanje z odpadki, lani pospravilo bale nakopičenih odpadkov in je v naseljih pod Cerom smrdelo le občasno, so se neprijetne vonjave spet vrnile. Kot pravi Demšarjeva, so iz dneva v dan močnejše in bolj nevzdržne, kar pa glede na videno stanje ob Ceru ni čudno.
Odpadke meljejo kar na prostem
»Ogromne količine bal, ki podirajo tudi ograje okoli sortirnice, zaradi pomanjkanja prostora stojijo že na več mestih v okolici centra. Ker primanjkuje prostora za odlaganje, se lahka frakcija (večji kosi odpadkov, op. p.), ki bi se morala nalagati v bokse in prekrivati s folijami, odlaga na prosto. Prekrivanja ni, odpadke pa meljejo očitno že kar na prostem. Pred sortirnico čakajo na obdelavo ogromni kupi. Vsak dan jih je več. Več kot očitno je, da sortirnica ne zmore vsega predelati pravočasno. Ker pred sortirnico ni veliko prostora, se pripeljane smeti skladiščijo oziroma odlagajo kar direktno na stari del deponije,« je ogorčena prebivalka naselja pod deponijo.
Kot je znano, brez obdelave mešani komunalni odpadki že nekaj let ne smejo več romati neposredno na deponijo, pač pa jih mehansko obdelajo v Ceru, kjer s sejanjem ločijo večje in manjše kose, ki jih imenujejo lahka in težka frakcija. Lahko frakcijo stisnejo v bale in jo namenijo sežigu, težka frakcija pa mora naprej v biološko obdelavo.
Kaj se dogaja v jeseniškem Ceru, ne nam ne krajanom z Ekogorja, ki je koncesionar centra na Jesenicah, niso pojasnili. So pa obsežno pisno pojasnilo po nedavnem sestanku z novim županom Jesenic Blažem Račičem obljubili za obravnavo na seji občinskega sveta. »Zgodba je povezana z nacionalnim problemom s plastično embalažo, rešitve pa na Ekogorju nimajo,« pravi Račič, ki priznava, da koncesionar odpadke zaradi prostorske stiske na svojih zemljiščih zdaj skladišči še na zemljišču občine, za kar je pripravljen odšteti tudi denar za najemnino.
Zaupanja zaradi praznih obljub ni
Račič dodaja, da v Ekogorju možnosti, da bi v kratkem nakopičene odpadke pospravili kmalu, nimajo, stanje pa bi se lahko začelo izboljševati čez približno tri mesece, ko naj bi napravo za baliranje odpadkov iz Suhadol prepeljali nazaj na Malo Mežaklo. V pol leta bi stanje lahko toliko sanirali, da bi se občutno poznalo tudi pri odsotnosti smradu.
»Pred lokalnimi volitvami sem obljubil, da bom zahteval, naj Ekogor nakopičene odpadke pospravi, a pristojni mi zagotavljajo, da druge lokacije zanje nimajo. Menim, da je v reševanje te težave nujno vključiti tudi državo,« še dodaja in pravi, da poskuša stvari urediti z dogovori, nikakor pa razmer ne želi zaostrovati. »Je pa res, da do Ekogorja občina nima več zaupanja, saj je bilo danih že kar nekaj obljub, na katere smo morali pozabiti.«
Prazne obljube o trajnem slovesu od nadležnega močnega smradu pa malo upanja o boljših razmerah za življenje dajejo tudi prebivalcem prizadetih jeseniških naselij. Mednje poleg Spodnjega Plavža v zadnjem času po besedah občanov sodijo tudi okoliška naselja, od Hrušice do Stare Save. »Od daleč se vidi, da je na Mali Mežakli že nasut hrib z odpadki,« obseg opisuje Demšarjeva. »Turisti morajo poleti, ko čakajo v kolonah na pot skozi predor Karavanke, pogosto ostati v zaprtem avtomobilu, da ne vdihavajo smradu. Pritožbe, da pred Karavankami vedno smrdi, pa naj bi poslušali tudi že na avstrijski strani predora,« še dodaja Demšarjeva.
