Sedanja »think-tank« elita pa si je v maniri zadnjih 30 let preprosto »prisvojila« verjetno zaščiteno Plečnikovo ime. Dobra stran njihovega početja je, da so obudili projekt Katedrale svobode v času, ko mnogi ugotavljajo potencirano demokratično nemoč državljanov: pri nas v redkih pismih bralcev, drugje neposredno na ulicah in podeželju. Metodološko gledano namreč eno naše pismo bralcev (glej: Polona Jamnik) pomeni – ponderirano glede na število državljanov – nekako 10.000 protestnikov v vsaki od večjih držav okoli nas.

Projekt Katedrala svobode je tako čist avtorski projekt, da bi ga lahko uporabili kot monumentalni zgodovinski funkcionalni spomenik in mejnik odprave slovenske bipolarne frustracije z vertikalno, v stožec zajeto mnogoterost, ki se sinergično vzpenja v brezčasni kozmos, v nebo, k bogovom ali drugim svetovom. Zame kot laika, ki ima pravico do doživljanja svojega okolja, je sedanji spomenik sprave – dva bela kamnita kvadra – brezdušen, do absurda abstrahirani nevtralizem.

Torej, Katedrala svobode kot projekt ni utopija. Utopija je zgolj kontinuiteta »osamosvojiteljev«.

Marjan Zavšek, Laško