Ker je bila po pravoslavnem koledarju izglasovana na dan svetega Vida, se je je prijelo ime vidovdanska ustava. Pot do uskladitve besedila je bila vse prej kot lahka, saj se je med obravnavo odpirala vrsta vprašanj in problemov, zvečine temelječih na narodnostnih vprašanjih Slovencev, Hrvatov in Srbov oziroma na vprašanjih njihove avtonomije v skupni državi. Bošnjakov, Črnogorcev in Makedoncev se tedaj ni štelo za poseben narod. Medtem ko so nekateri zagovarjali stopitev vseh južnoslovanskih narodov v enega samega, jugoslovanskega, so drugi temu najodločneje nasprotovali. Veliko razprav je potekalo tudi o besedilu prisege izvoljenih poslancev in o imenu države. Kljub vse glasnejšim zahtevam, naj se država južnih Slovanov imenuje Jugoslavija, je prevladalo ime Kraljevina SHS. Po hudih nesoglasjih in napetostih, ob katerih je leta 1928 v »hiši demokracije« prišlo celo do streljanja, je bil kralj Aleksander 6. januarja 1929 prisiljen razveljaviti ustavo, razpustiti parlament in začeti stvari nekako na novo. Dne 3. oktobra 1929 je bila država preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo.
»JUGOSLAVIJA« ALI »KRALJEVINA SHS«?
Zagreb, 23 aprila. Današnji »Hrvat« priobčuje uvodnik pod naslovom: »SHS« ali »Jugoslavija«?« Članek se bavi z vprašanjem, kako naj se imenuje naša država. Članek obsega tudi več dobrih misli in izvaja med drugim: Z nazivom »SHS« so hoteli preprečiti medsebojno ljubosumnost, s katero varujejo nekateri deli naroda svoje ime. Niso pa pri tem pomislili, da si s tem škodujejo pred zunanjim svetom, ker tako slabo dokumentirajo svoje narodno edinstvo, a tudi na znotraj vpliva ta trializem v imenu prej slabo, kakor dobro. Ljudje imajo vedno pred očmi, da smo vendarle tri različna plemena, ki se nočemo ujediniti. Zato ni čudno, da se je dvignil proti nazivu SHS dober del naše mlajše inteligence, zlasti pa naši emigranti v Ameriki, ki odločno zahtevajo, naj se dosedanji uradni naziv SHS odpravi in nadomesti z imenom Jugoslavija. (…)
Člankar je namreč našel tudi vzrok, zakaj so se odločili politiki za naziv »SHS«. Zgodilo se je to baje na pritisk srbskih radikalcev, ki upajo, da bo od nerodnega naziva »Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev« ostal samo začetek, namreč »Kraljevina Srbov«. Na ta način bi bilo ustreženo njihovim velesrbskim stremljenjem. (…)
Slovenski narod, 24. aprila 1919
Naša bolezen.
Maribor, 18. januarja. Morda ni na svetu plemena, ki bi imel tako kakor mi Slovenci svojo dedno bolezen, ki nas spremlja od prvih početkov; kar nas zgodovina pojmi vse skozi stari, srednji, novi in najnovejši vek in katere nas ni ozdravila niti grozna svetovna vojna. Ta naša slovanska bolezen je nesloga. (…)
In danes boleha na njej ves naš narod jugoslovanski. (…)
Danes, po dveh letih svobode, po dveh letih lastne skupne države, se ne samo še vedno strogo deli naš narod v Srbe, Hrvate in Slovence, ampak se hoče dele naroda s temi starimi, od politikov jim usiljenimi imeni še zaplankati in oddeliti enega od drugega s kitajskim zidom.
Srbi ne morejo pozabiti, da so bili pred ostalimi samostojni, Hrvatje so privlekli od nekod neko raztrgano cunjo papirja, ki ji pravijo hrvatsko pravo, spomnili so se namreč, da so imeli nekoč svoje lastne kralje in državo, da imajo še danes neko hrvatsko kraljevino.
Slovenci se smatrajo za nekaj posebnega, pred vsem pa si domišljujejo, da imajo neko višjo kulturo, in nekega dne se bodo morda tudi oni spomnili, da so tudi ustoličevali na sedaj po krivdi nesloge avstrijskemu gospodskemu polju – svoje vojvode. (…)
Pred vsem je treba, da Srbi izvejo, da niso nič več, ako so bili preje samostojni, Hrvatom se mora povedati, da nimajo nikakega hrvatskega prava, in Slovencem, da niso nikaka posebnost in da je njihova višja kultura grda laž. Potem je treba dati naši državi eno enotno ime: naj se imenuje Jugoslavija, Srbija, Hrvatska ali Slovenija, nikoli pa ne SHS. Po tem državnem imenu naj se potem imenuje tudi narod: jugoslovanski, srbski, hrvatski ali slovenski, nikoli pa ne narod SHS.
Dobiti pa moramo tudi eno pisavo: ali vsi latinico, ali vsi cirilico, in končno moramo pričeti z resnim delom, da dobimo vsaj v nekaj desetletjih tudi en sam književni jezik.
Našo bolezen je treba ozdraviti radikalno in ko ne bo več ne Srbov, ne Hrvatov in ne Slovencev, potem tudi ne bo več ne srbske, ne hrvatske, in ne slovenske hegemonije, ker en enoten narod ne pozna hegemonije.
Tabor, 19. januarja 1921
Neizprosni centralisti.
Naša konstituanta, dne 28. nov. v težkih mukah porojeni nestvor, stoji danes v nad vse »zmagovitem« znamenju centralizma. G. Pašič konferira pridno, predsedniki klubov prihajajo k njemu, se posvetujejo, in kljub temu pridejo vedno na mrtvo točko, ki zabranjuje nevaren skok v kabinet. (…)
Navdaja nas radovednost, kaj bodo porekli volilci »državotvornih« strank, ko bodo uživali dobrine toli hvalisanega centralizma. Ko bodo premeščali naše »napredno uradništvo« v Novo Srbijo, Črnogoro in ob albansko mejo, se bo kraspal marsikateri Slovenec za ušesom, toda: post festum! (…)
Centralizem bo ubil sleherne sledove javne korupcije. Nekdo je rekel, da smo država vseh mogočih nemogočnosti. To je na žalost resnica. V drugih državah se borijo realne politične struje proti centralističnim težnjam in so za uvedbo decentralističnega zistema. (…) Narod, vse zlo, ki ga je prinesla krvava vojska in njene strašne posledice, bo odpravljeno, ko bo stopil vseohranjujoči državotvorni centralizem na veliko pozornico države!
Straža, 19. januarja 1921
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s