Že šest let živim v nekem majhnem zaselku na pol poti med Omišem in Makarsko. Naselje se imenuje Paići in pripada Pisku, nekoč ribiškemu, danes turističnemu kraju, ki se je pred sto leti, v času Avstro-Ogrske, uradno imenoval Vruja. Vas se je imenovala po bližnjem zalivu, enem najlepših na vsem Jadranu, izdolbenem v kamniti obali tam, kjer se stikata Biokovo in Omiška Dinara. Zgoraj, nad morjem, se vsek med dvema planinama imenuje Dubci: skozi ta ozka naravna vrata so od nekdaj potekale trgovske poti med obalo in notranjostjo, tako da obstaja tudi priljubljena legenda o tem, kako so prav na tem mestu Hrvati pred davnimi časi prvič zagledali morje. Skozi ta vsek v tem letnem času piha orkanska burja, brez ovir pod velikanskim pritiskom neba, mrzel dalmatinski veter, za katerega pravijo, da se rojeva v Senju, umira pa tukaj, v Dubcih. Še danes so ob cesti, ki se vzpenja po serpentinah, v kamen izvrtane luknje za jeklene vrvi, za katere so se ljudje nekoč držali, da jih ne bi odnesla burja.
Od tukaj, z Dubcev, se razprostira spektakularna, prekrasna panorama Bračkega kanala, in naprej, prek Hvara in Korčule vse do Pelješca. Prav tukaj je veliki hrvaški...
Osemsto tisoč uslužbencev v državnih službah Združenih držav Amerike, od ministrov v administraciji Donalda Trumpa do kustosov v nacionalnih muzejih,...