Škotski teniški igralec Andy Murray je na novinarski konferenci pred nastopom na letošnjem odprtem prvenstvu Avstralije v solzah razkril, da je to morda njegov zadnji turnir v karieri. Razlog? Neznosne bolečine zaradi nedavnih, a pravzaprav dolgoletnih, kroničnih težav s kolki, hrbtom, gležnji in še čim. Andy je dejal, da sicer še vedno lahko igra tenis, »toda ne na ravni, na kakršni bi si sam želel«. Kasneje mu je v dvoboju z Robertom Bautisto Agutom zmanjkalo moči za preobrat, potem ko se je že vrnil po zaostanku z 0:2 v nizih, a moral po dobrih štirih urah vendarle priznati premoč Špancu. Proti tekmecu, proti kateremu pred tem ni izgubil niti niza. Ali je bil to njegov zadnji dvoboj ali se bo poslovil v Wimbledonu, kjer je leta 2013 in 2016 osvojil sveto zelenico, še ni zapisano.
Poškodbe so bile stalnica
»Murray je dal vse, da bi lahko vztrajal z najboljšo generacijo, kar jih je videl tenis. Morda torej niti ni tako presenetljivo, da je ob tem zlomil svoje telo,« je v komentarju za Independent zapisal Jonathan Liew. Besede niso daleč od resnice. Tisti, ki so ga poznali, z njim delali ali tekmovali, so vselej spregovorili visoko o njegovi delovni etiki, že kar noremu piljenju malenkosti, izjemnemu občutku za taktiziranje in igri do zadnjih atomov moči, a njegova kariera je bila hkrati, kot za mnoge druge teniške igralce, tudi stalna borba s poškodbami in bolečinami. Teniška sezona navsezadnje traja enajst mesecev in pol.
Težave so se za Glasgowčana pričele zelo zgodaj. Pri šestnajstih so mu zdravniki diagnosticirali dvodelno pogačico (patella bipartita). Zdravnikove besede, ki je ležerno dejal, »da bi bil presenečen, če bo lahko še kdaj igral tenis na visoki ravni, so najstnika z velikimi sanjami takrat na tistem kavču prestrelile celega«, razlaga mama Judy, ki je njegovo pogačico opisala »kot žabca Kermita, ko se smeji«, v resnici pa je Andyjeva pogačica na rentgenski sliki videti kot stanje po zlomu. Številne različne terapije, ki jih je preizkusil tekom kariere, so le zajezile težavo, nikoli pa odpravile. Navkljub slabi napovedi je škotski up dve leti pozneje, leta 2004, osvojil mladinsko odprto prvenstvo ZDA. Zatem je zajadral med profesionalce, kjer je moral takoj več mesecev počivati zaradi poškodbe hrbta; bolečine niso izginile, je pa Murray zavestno sprejel davek na telo, ki ga je zahteval vrhunski tenis, čeprav je vedel, kaj s tem tvega.
Veliki taktik s še večjim srcem
A bilo bi pravzaprav nepošteno, če bi trnavo Murrayjevo pot do uspeha zvedli zgolj na serijo poškodb. Okoliščina, ki ga je zaznamovala še mnogo bolj, je namreč ta, da je igral v eri največjih mojstrov obrti. Roger Federer (11 zmag, 14 porazov), Rafael Nadal (7:17) in Novak Đoković (11:25) mu niso prepustili veliko. Danes 31-letni Škot se lahko v primerjavi z velikani tenisa pohvali zgolj s tremi grand slam lovorikami, a kdor je zadnjih deset, petnajst let vsaj bežno spremljal tenis, ve, da je vseskozi sodil med veliko četverico igralcev tega zlatega obdobja. Že res, da nikoli ni imel nebeške finese Federerja ali fizične kapacitete Nadala in Đokovića, toda Murray je znal žogico pošiljati v kotičke igrišča, kamor je bilo v danem trenutku potrebno in tako konstantno, kot to počnejo le resnično najboljši.
Z učbeniškim slogom in izpiljenim defenzivnim taktičnim pristopom, s katerim je napadel pomanjkljivosti nasprotnikov, so imeli težave vsi, za ječečim vzdihom ob serviranju pa je bila jasna namera na vse ali nič. Forehand diagonale iz obrambe so bile smrtonosne, dvoročni backhand eden najboljših, poslati mu skrajšano žogico, izjemno tvegano. Robustno grajeni Škot se je namreč s 190 centimetri in 84 kilogrami po igrišču premikal bistveno hitreje, kot je morda registriralo oko. Njegov znameniti »come on« je bil logična nujnost njegovi nepopustljivosti. Na trenutke se je zdelo, da ga zgolj ti vzkliki samemu sebi, tisto tiho polglasno preklinjanje slabih udarcev in stopicljavo vlečenje stopal, držijo na nogah. Posebej takrat, ko je bilo v dvoboju mnogo prezgodaj videti, kot da se je že popolnoma iztrošil. Teniški puristi so ga zaradi čustvenih prestopkov sem in tja kritizirali, po drugi strani pa so tisti, ki so ga poznali in ki razumejo strast vrhunskega športnika, vselej cenili njegovo pristnost, poštenost in integriteto. Deček iz Dunblanea je v svoji 14-letni karieri ostal zvest samemu sebi in zvest začetkom pod mentorstvom mame Judy.
Škot, ki je postal britanska legenda
Mama in hkrati teniška trenerka iz Stirlingshireja je z velikim čopičem začrtala pot sinov Andyja in Jamieja in do danes ostala ena osrednjih oseb njunega življenja. Oče William, s katerim se je Judy razšla leta 2005, sicer v medijih ni bil nikoli izpostavljen, a je po ločitvi ohranil dober odnos s sinovoma. Je pa Andy tisti, pri kateremu se je predvsem izven igrišč jasno slikal vpliv ženskih figur. Ko je leta 2014 v svojo ekipo kot glavno trenerko pripeljal zmagovalko Wimbledona in Melbourna, Francozinjo Amelie Mauresmo, se je ta v zakulisju soočila s seksističnim neodobravanjem in podcenjevanjem. Mogoče je tudi zaradi tega sploh v zadnjem obdobju Andy postal viden zagovornik ženskega tenisa, občutljiv na drugorazredno obravnavanje dosežkov stanovskih kolegic. Andy je kljub svoji predanosti športu razumel, da je tenis le igra, ki ni vredna igranja, če je moralnost v senci tekmovalnosti.
A ko govorimo o športnikovi zapuščini, seveda ne gre mimo statistike in mejnikov. Murray je med posamezniki vključno z zaključnim mastersom osvojil 45 turnirjev, z Veliko Britanijo v finalu leta 2015 proti Belgijcem na pesku Davisov pokal ter dve zlati medalji na poletnih olimpijskih igrah: najprej v Londonu leta 2012 na travi, ko je v finalu v treh nizih odpravil Rogerja Federerja, nato štiri leta kasneje še v Riu de Janeiru, ko je na trdi podlagi v štirih ugnal Juana Martina del Potra. In čeprav je olimpijsko odličje med najbolj prestižnimi dosežki, se največje v tenisu meri z naslovi na turnirjih velike četverice. Murray je svoj prvi grand slam naslov dočakal leta 2012 v New Yorku, leta 2013 in 2016 pa zmagoslavno dvignil roke in padel na kolena na prizorišču v Wimbledonu. Petkrat so ga tekmeci zaustavili v finalu odprtega prvenstva Avstralije, leta 2016 pa mu zmage v peščenem Parizu ni odvzel Nadal, temveč Đoković.
In če bi bilo potrebno nekomu, ki ne spremlja tenisa in ne pozna godrnjavega škotskega taktika, nekoč, ko bo Murrayjeva športna kariera tudi uradna končana, povedati, zakaj si Andy zasluži mesto med športnimi nesmrtniki, ni potrebnih več kot 12 minut. To mu je namreč uspelo že julija leta 2013, ko je v finalu na wimbledonski zelenici po treh urah igre proti Đokoviću, vodstvu z 2:0 v nizih in pri rezultatu 5:4 v tretjem, serviral za zmago v Londonu. Prvo za Britanca po 77 letih. Tribune so nabito polne, med množico stojita tudi takratni angleški premier David Cameron in seveda mama Judy. Andy ima tri zaključne žogice, Srb obrani vse in si pribori ne eno, ampak tri priložnosti za odvzem servisa. Teniška zgodovina je napisana, a človek vsled vzdušja za trenutek vseeno podvomi v končni razplet. Občinstvo rjove v pričakovanju, celo med točkami se slišijo živčni kriki. Đoković ni oddal ničesar, a tisti dan je na centralnem igrišču v Wimbledonu korakal, stopicljal zgolj en lev. Škotski lev, ki se je tisti dan, ne glede na prehiter konec zaradi poškodb, za vedno zapisal v srca Britancev. In tenisa.
