Pri takih okoljskih strašenjih se namreč zahteve, ki jih postavljajo okoljevarstveniki, največkrat nanašajo na eno samo okoljsko kakovost ali na zelo ozek nabor kakovosti. Ne nanašajo pa se na okolje kot celoto ali ne nanašajo se na vsaj kolikor mogoče širok in relevanten nabor okoljskih kakovosti. Strahovi, ki jih širijo okoljevarstveniki, so velikokrat prave »lažne novice«, ki pa jih je težko, če sploh mogoče, ovreči. Strahovi se namreč »napajajo« iz škod, ki jih še ni, ki se bodo šele pokazale. Toda okoljevarstveniki in vsi, ki jih pritegnejo k nasprotovanju, verjamejo, da se bodo škode pokazale. In zakaj ne bi verjeli? Cilj okoljevarstvenih prizadevanj je vendar plemenit in skupen: zdravo okolje in ohranjanje kakovostnih virov, tudi za naše potomce.
Plemenitost tega cilja pač opravičuje, kot mi je nekoč zatrjeval neki naš vidni varstvenik okolja, tudi kakšno pretiravanje pa napihovanje okoljevarstvenega problema. Cilj moramo doseči, to nam je vsem jasno, če se pri tem malo zlažemo, ni tako narobe, saj delujemo, kakor koli že, za plemeniti cilj. Sicer ne vemo, kako se bo stvar v Moravški dolini iztekla. Odločitev ministra Lebna se bo v vsakem primeru pokazala kot koristna. Če se izkaže, da so v odlagališče odlagali materiale, ki jih ne bi smeli, bo sanacija neogibna in okolje v Moravški dolini bo boljše. Če v odlagališču ni nevarnih snovi, bo kaznovana občina Moravče oziroma moravški župan, ker bo občina morala plačati stroške pregleda deponije.
Okoljevarstveniki in moravški župan pa bodo morali v bodoče premislili, ali si v imenu »previdnostnega izogibanja« res lahko privoščijo kakršno koli strašenje ljudi, pa čeprav v prizadevanjih za vsaj na videz plemenite cilje. Cilj pač ne posvečuje sredstev, tudi v okoljevarstvu ne, čeprav gre pri tem za varstvo nečesa, kar sodi med naše najpomembnejše stvari, najpomembnejše za vse, za življenjsko okolje, naše in naših potomcev.
Janez Marušič, Solkan
