Nam se zdi vse skupaj daleč in nepomembno, toda že več kot teden dni skoraj polovica sveta živi le za nogomet. V Združenih arabskih emiratih poteka azijsko nogometno prvenstvo. Zanimati bi nas moralo vsaj zaradi ene podrobnosti: iraško reprezentanco vodi Srečko Katanec, Iračani pa vsako svojo zmago proslavijo, kot da so postali svetovni prvaki. Zato je Katanec v Bagdadu veliki zvezdnik, čeprav iraški mediji pišejo, da o njem pravzaprav ne vedo prav veliko, a da vliva upanje, da bodo Iračani na prvenstvu odlični. Katanec iraški javnosti ni obljubil veliko, le da bodo dosegli, kar ta hip zmorejo.
Katančevo gostovanje v Iraku pa sploh ni nenavadno, vsaj kar zadeva nogometne reprezentance azijskega prvenstva. Le štiri ekipe – Japonska, Avstralija, Severna Koreja in Turkmenistan – imajo domače trenerje, vsa preostala moštva pa so najela tujce, ki jim za vodenje reprezentanc plačujejo milijone evrov. Katancu so denimo plačali 1,2 milijona evrov. Honorar slavnega Svena Gorana Erikssona, ki vodi reprezentanco Filipinov, ni bil nikoli razkrit, a menda je najvišji med vsemi honorarji azijskih trenerjev. Eriksson je lani, ko je prevzel vodstvo reprezentance, dejal, da se bo potrudil, da bo nogomet na Filipinih tako priljubljen kot boks. Kar bo težko, saj je filipinska reprezentanca trenutno na zadnjem mestu v svoji skupini. Med tujimi trenerji sta tudi Italijana Marcelo Lippi, ki vodi ekipo Kitajske, in Alberto Zaccheroni, ki vodi domačo ekipo ZAE. Na prvenstvu sta tudi dva Portugalca Carlos Queroz, ki vodi Iran, in Paulo Bento, ki trenira Južno Korejo. Jordanija stavi na Belgijca Vitala Borkelmansa, medtem ko so zalivske države izbrale Špance: tako ekipo Katarja kot Savdske Arabije vodi španski trener. Med trenerji sta poleg Katanca še dva iz nekdanje Jugoslavije: Črnogorec Miodrag Radulović vodi Libanon, Srb Milovan Rajevac pa Tajsko, a je po porazu z Indijo že dobil odpoved.
Palestino bi bojkotirali
Značilnost azijskega nogometnega prvenstva je tudi izjemna politična teža tekmovanja. Današnji obračun med Iranom in Irakom je bil, kar zadeva rezultat, sicer zgolj prestižen, saj sta se obe reprezentanci že pred tekmo uvrstili v naslednji krog tekmovanja, toda tekma je bila eden redkih meddržavnih stikov med sosednjima državama. Tudi jutrišnja tekma med Katarjem in Savdsko Arabijo, ki jo bo na katarski televiziji beIN Sports komentiral sam Jose Mourinho, je politično vroča, saj sta državi v sporu in nimata nobenih diplomatskih stikov. Politično odmevajo tudi nastopi ekipe Palestine. Ko so v skupini B igrali proti Avstraliji, je Avstralska judovska organizacija svojo reprezentanco pozvala, naj bojkotira tekmo, češ da Palestina ni država, zatorej ne more nastopati na prvenstvu. Zanimivo pa je, da sta Avstralija in Palestina prvo nogometno tekmo odigrali leta 1939, ko je bila Palestina še pod britanskim mandatom.
Jemen, junak prvenstva
Palestina in Sirija seveda nista edini ekipi na prvenstvu, ki prihajata z vojnega območja. Najbolj pretresljiva je zgodba nogometašev Jemna, ki so se prvič uvrstili na prvenstvo prav v času, ko v domovini divja brutalna vojna. Njihov selektor, Slovak Ján Kocian, ima v pogodbi celo klavzulo, da mu zaradi treningov ni treba v Jemen. Jemenci so imeli problem že s tem, da so zbrali dovolj nogometašev. Trije člani reprezentance so padli v vojni, nekaj jih je izginilo neznano kam. V državi že pet let ni državne nogometne lige. Potovanja na tekme kvalifikacij so bila za jemenske reprezentante smrtno nevarna, saj so se morali najprej prebiti iz obkoljenih mest, nato so z begunsko ladjo odpotovali v Džibuti, od tam pa z letalom v Katar. Reprezentantom je nazadnje zatočišče ponudil prav Katar, jim dodelil vizume za bivanje in omogočil treninge na stadionu v Dohi. Reprezentanca Jemna sicer nima veliko možnosti niti za eno samo zmago na turnirju, toda Jemenci so ponosni. V porušeni domovini slavijo, ker so zaradi nogometa ponovno združeni. Čeprav si večina ne more privoščiti plačila televizijske naročnine za zasebni program, ki predvaja tekme, se zberejo v velikih gručah in si tekme ogledajo na enem samem mobilnem telefonu. Tudi zaradi takih zgodb ima azijsko nogometno prvenstvo, vsaj kar zadeva vpliv nogometa na družbo, popolnoma drugačen pomen kot denimo evropsko nogometno prvenstvo in je dokaz več, da nogomet ni le šport, temveč družbeni fenomen.
