Države višegrajske četverice imajo eno najnižjih stopenj brezposelnosti v EU, na Češkem ta znaša 1,9, na Madžarskem 3,7 in na Poljskem 3,9 odstotka, medtem ko je Slovaška s 6 odstotki prav tako pod evropskim povprečjem, ki znaša 6,7 odstotka (v Sloveniji smo pri 7,5 odstotka).
Pravzaprav je presenetljivo, da so populistične vlade višegrajske četverice tako uspešne v gospodarski politiki. Zlasti to velja za Viktorja Orbana, velikega zagovornika nacionalne suverenosti nasproti EU in občudovalca Vladimirja Putina. O tem, kako dobro je državo leta 2010 rešil iz finančne krize, govori tudi podatek, da je leta 2007 BDP na prebivalca na Madžarskem znašal 60 odstotkov BDP na prebivalca v EU, leta 2017 pa 68 odstotkov. Na Poljskem, ki po letu 2008 ni poznala gospodarske krize, se je ta delež povečal celo s 53 na 70 odstotkov, na Slovaškem s 67 na 76 in na Češkem z 82 na 89 odstotkov (v Sloveniji se je zmanjšal s 87 na 85 odstotkov, torej nas je Češka prehitela).
Vsekakor so bile za višegrajske države pomembne milijarde iz evropskih strukturnih skladov. Bolj kot Slovenija pa so se odprle tujemu kapitalu, a predvsem z nizkimi plačami in nizkimi davki. Čehi so se na primer prebili med 15 največjih proizvajalcev avtomobilov na svetu. Sicer pa vlade do nižjih slojev vodijo mešanico liberalne in socialne politike. Orban je v letih 2017–2018 dvigoval minimalno plačo, ki je še vedno precej nižja od slovenske, a je nedavno število nadur, ki jih lahko v enem letu zahteva delodajalec, povečal z 250 na 400. Zelo socialna je poljska ultrakonservativna vlada, ki je omogočila upokojencem brezplačna zdravila, gradi socialna stanovanja, za drugega otroka družini daje 116 evrov na mesec in je znižala upokojitveno starost.
Kritično bo že prihodnje leto
Nič dobrega za prihodnji gospodarski razvoj višegrajske četverice pa, podobno kot v Sloveniji, ne pomenijo izseljevanje diplomirancev v bogate zahodne države in skromna sredstva za raziskave in razvoj ter za šolstvo. Predvsem zaradi predsodkov do priseljevanja je velik problem nizka nataliteta. Po številu izdanih začasnih delovnih vizumov je Poljska sicer prva na svetu. Leta 2016 je začasni delovni vizum izdala kar 670.000 tujcem, kar je celo več kot ZDA. Dobili so jih večinoma Ukrajinci, nekaj manj Belorusi. Gre predvsem za sezonske delavce v kmetijstvu, zaposlene v upokojenskih domovih, delavce za tekočim trakom in snažilke. A še vedno polovica poljskih delodajalcev ne more zapolniti vseh prostih delovnih mest.
Tudi drugim višegrajskim državam vse bolj primanjkuje delovne sile. Na Poljskem ta čas dela okoli dva milijona Ukrajincev, še več sto tisoč pa na Češkem, Slovaškem in Madžarskem. Vendar bo pomanjkanje delovne sile že leta 2020 postalo kritično, ker bo začela Nemčija sprejemati delovno silo iz držav, ki niso članice EU. Seveda bodo Ukrajinci raje šli v Nemčijo, kjer so plače dvakrat višje. Že zdaj tri milijone državljanov višegrajske četverice dela v starih članicah EU. Dvig plač pa bi pregnal tuji kapital.
Višegrajska četverica torej potrebuje ofenzivno migracijsko politiko. A to je velika težava za tamkajšnje nacionalistične in ksenofobne vlade, saj bi bila migracijska politika, ki bi šla na roko gospodarstvu, v nasprotju z njihovimi nacionalističnimi načeli in vrednotami. A kot piše nemški tednik Der Spiegel, poljska vlada na skrivaj išče možnosti, da bi delovno silo dobila iz Nepala, Indije ali Filipinov, čeprav Poljaki danes še bolj zavračajo tujce, kot so jih leta 2015. Orban medtem poskuša probleme reševati tako, da je delodajalcem dopustil, da lahko od delavcev zahtevajo do 400 nadur na letni ravni, zaradi česar so izbruhnili protesti, a pozablja, da brez priseljencev ni mogoče dolgo ohranjati gospodarske uspešnosti in konkurenčnosti na svetovnem trgu.
