Pomembno je, kar je obrazložila strokovnjakinja za mednarodno pravo Vasilka Sancin: »V zvezi z mejo na Razkrižju se država doslej ni nikdar odzvala na pobude prebivalstva – ni bil nikdar sprejet noben pravni akt, ki bi prevladal nad katastrom. Ker sta se Slovenija in Hrvaška v arbitražnem sporazumu zavezali, da bo 90 odstotkov meje potekalo po katastru, je tribunal to upošteval. V obzir so prišli bodisi dvostranski dogovori, kot je primer z mejo ob Dragonji, bodisi kakšni drugi dokazi, da naj meja odstopa od katastra. Povsod tam, kjer je tribunal imel na razpolago vzroke za odstopanja, je to upošteval.«

Gre za zanemarjene evidence o legalno izvedenem grajenem stanju (regulacije rek, pozidave naselij in posameznih domačij, cest, infrastrukture) v zemljiškem katastru. Naša država je, še posebno po letu 1990, uspešno »razsula« prenašanje grajenega stanja v uradne evidence, dodatno še z »unikatno« ukinitvijo elementa evidenc, kot je »gradbena parcela« (ZGO, leta 2007). Povezava načrtovanje-gradnje-evidentiranje je bila predpisana nedvoumno v zakonih do leta 2003, posredno pa do leta 2007.

Vse navedeno pomeni, da so upravne in prostorske razmejitve zazidanih stanj morale biti sproti vodene po teritorialni upravni pripadnosti in biti s tem tudi prenesene v uradno evidenco zemljiškega katastra, sicer je stanje, ki tega ne upošteva (tudi napačno evidentiranje), nezakonito.

Posebej pomembno je problemsko vprašanje delitvene meje po osi vodotoka Mure, kar je bilo v veljavi na dan osamosvojitve 25. junija 1991. V skladu s tem naj bi nastal slovenski kataster, z novo razmejitvijo katastrskih občin po osi reke Mure na slovenski in na hrvaški del. Ob regulaciji je moral biti izdelan »načrt gradbene parcele« za reguliran vodotok, ki ga je (bilo) treba obvezno prenesti v uradne evidence, to je v zemljiški kataster Slovenije ali Hrvaške. Iz vseh dokumentov v zvezi s tem bi moralo biti tudi razvidno, katera od obeh republik je bila investitor in nosilec upravnih postopkov.

Zelo problematično je tozadevno območje tudi na rtu Savudrija in ob morski meji. Vedno je potekala razmejitev katastrskih občin in K.O. Piran po celini, mednarodnopravno pravilno, kot je bila ves čas do »zasedbe« s strani JLA. Slovenija ni upoštevala svojega lastnega materialnega prava prostorsko-gradbeno-geodetskega urejanja nepremičnin, kar Hrvaška izrablja v svoj prid tudi na morju.

Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana