V letih po naši odcepitvi, to je v samostojni Sloveniji, se je v Lipici izmenjalo deset direktorjev in v vseh teh letih država ni imela jasne ideje, kako naj se kobilarna razvija, ali v smeri turizma ali v smeri konjereje. V Lipici so izvajali številne neuspešne eksperimente s spreminjanjem pravno-organizacijske oblike in uvajanjem dejavnosti, ki pa s konji niso imele nobene povezave. Z odstavljanjem in nastavljanjem direktorjev v vseh 21 letih pa je večina javni zavod povlekla še globlje proti dnu.

Nekako pred letom se je Javni zavod kobilarne Lipica po sprejetju zakona preoblikoval v družbo z omejeno odgovornostjo v stoodstotni lasti države, Holding Kobilarna Lipica, ki bo za enovito upravljanje in razvoj posloval v dveh odvisnih družbah, to je Kobilarna Lipica in Turizem Lipica. Pri tem omenjenem sobivanju odvisnih družb pa ne vidim uporabe prav nobene zdrave kmečke pameti, saj menim, da je bila kompromisna združitev Kobilarne Lipica z družbo Turizem Lipica, ki opravlja hotelsko in gostinsko dejavnost, povsem neumestna in opravljena tako, da bi bila za vse zaposlene neboleča. Zaman so mnenja predlagateljev zakona, da bodo uvedene spremembe pravno-organizacijske oblike poslovanja in uvedeni vzporedni modeli poslovanja zagotavljali večjo učinkovitost in večjo konkurenčnost ter Kobilarno Lipico postavili v položaj, enakovreden z drugimi hotelsko-gostinskimi dejavnostmi. To je le zbir lepih besed, od katerih pa ne pričakujem kakšnih spodbudnih rezultatov.

Novo vodstvo Kobilarne Lipice, ki ga je s 27. 5. 2016 prevzela Lorela Dobrinja, si je sicer zastavilo visoke cilje z veliko obljubami, toda rezultati ne kažejo tega. Kot vemo, je država v vseh dosedanjih letih kobilarni vseskozi namenjala okoli 3 milijone evrov na leto, toda kot pravijo, so ti zneski izginjali v veliko večjem breznu izgub od začetka 90. let, ki jih je prinašala gostinsko-turistična dejavnost z dotrajanim hotelom Maestoso; zato je padal obisk in v letih 1992 in 1993 dosegel najnižjo stopnjo, 47.000 obiskovalcev. V dveh letih od 2014 dalje je država v prenovo lipiškega posestva vložila 6,6 milijona evrov, povečini evropskih sredstev, prenova hipodroma in prireditvene jahalnice pa je državo stala dodatnih 1,4 milijona.

Pri matični čredi 338 lipicancev se upravičeno sprašujem, kam v Lipici ponika denar in ali od prireje ni nobenih prihodkov. V ilustracijo: v letu 2016 so bili skupni prihodki kobilarne 5.092.242 evrov, od tega pa je bilo tržne dejavnosti le 171.390 evrov ter 1.660.795 evrov drugih virov, ki niso opredeljeni v predstavitvenem gradivu novega zakona o Lipici, od koder izvirajo ti podatki, vse ostalo je bilo iz proračuna Republike Slovenije.

Iz tako slabih finančnih podatkov, v letu 2017 pa so bili le za spoznanje boljši, se upravičeno sprašujem, zakaj sedaj namenjati 10 milijonov za obnovo hotela Maestoso, če ga je vendar bolj primerno in finančno za državo neboleče oddati ali prodati zasebnikom, kot je na primer gospod Batagelj iz Postojnske jame, ki bi v Lipici, po moje, črnega skotenega lipicančka ne le pobelil, ampak pozlatil. Do drugih podatkov Lipice, objavljenih na spletu ob koncu lanskega leta, pa se ne mislim opredeljevati, saj so tako v segmentu konjeniških dejavnosti kot tudi v segmentu hotelirstva in gostinstva predstavljeni le v odstotkovni rasti, bralcu pa ni pojasnjeno, od katere vrednosti oziroma izhodišča so ti odstotki izračunani.

Janez Turk, Dob