Carlosa Ghosna, glavnega direktorja Renault-Nissana, so aretirali 19. novembra lani, ker naj bi japonskim davčnim oblastem prikril polovico svojih prihodkov in ker naj bi Nissanovih 14 milijonov evrov uporabil za pokrivanje osebnih izgub ob začetku finančne krize leta 2008. Očitno je menil, da si lahko marsikaj dovoli, potem ko je Nissan pred 20 leti postavil na noge in ga rešil pred stečajem.
V torek so ga prvič po aretaciji pripeljali na sodišče in prvič po 19. novembru je lahko govoril v javnosti. Bil je vklenjen in (po sinovih trditvah) je shujšal za deset kilogramov, a bil je bojevit. Prebral je več strani dolgo izjavo, v kateri je z vso odločnostjo trdil, da je nedolžen. Obravnavi je lahko prisostvovalo 14 izžrebanih tujih novinarjev od 1122 kandidatov.
Svet zdaj odkriva japonski pravosodni sistem, v katerem obdolženi nima tako široke zaščite kot v zahodnih pravnih sistemih: na Japonskem je 99 odstotkov pridržanih obsojenih. Zdi pa se, da Japonska s strogostjo do 64-letnega Ghosna, enega največjih direktorjev na svetu, med drugim z dolgotrajnim pridržanjem brez dostopa do odvetnika, škodi predvsem sebi. Potem ko je na primer njegova hči v intervjuju za New York Times razkrila, kako slabo z njim ravnajo v priporu, si marsikateri ameriški direktor ne bo več upal na Japonsko, ki si zaradi 20-letne gospodarske stagnacije sicer želi tujih investicij. Morda Ghosn celo igra na to karto, da torej mobilizira svetovno javnost.
Brazilec libanonskega rodu
Ghosna razen tega, da so mu na njegovo zahtevo dali evropsko posteljo, obravnavajo kot vsakega drugega obtoženega, tako je v hladni celici, od hrane pa ne dobi drugega kot malo riža. Sicer Ghosn trdi, da se je v mladosti navadil skromnosti, ko je bil v jezuitski šoli v Bejrutu. Po rodu je namreč Libanonec, a večji del otroštva in mladosti je preživel v Braziliji, svojo kariero pa je gradil predvsem v Franciji, najprej kot eden od direktorjev pri Michelinu, od leta 1996 pa pri Renaultu, ki ga je prestrukturiral in mu omogočil dobičke. Leta 1999 se je preselil na Japonsko in postal glavni arhitekt združevanja med Nissanom in Renaultom. Na Japonskem je tako postal idol in celo eden od junakov mange, japonskega stripa. Od leta 2005 je glavni direktor Renault-Nissana, ki je s 450.000 zaposlenimi, od tega jih več kot 2000 dela v Novem mestu, in 10 milijoni proizvedenih avtomobilov na leto, od tega jih 130.000 naredijo v Novem mestu, morda celo največja poslovna skupina na svetu. Prav njegovim modrim odločitvam analitiki pripisujejo 20 let obstoja in stabilnosti povezave Renault-Nissan.
Nissan se ga hoče znebiti
Do njegove aretacije je prišlo po večmesečni interni preiskavi v Nissanu, ki je razkrila tudi velik razkorak med njegovimi prikazanimi in dejanskimi zaslužki. Kako je mogoče, da je Nissan tako ravnal, če pa je tega japonskega proizvajalca avtomobilov Ghosn leta 1999 rešil pred stečajem? Japonci so v resnici vse težje prenašali, da se v Nissanu, ki si je pod Ghosnom ne le opomogel, ampak tudi postal izredno uspešen, krepi prevlada Francozov. Predvsem so se bali Ghosnovih načrtov o še tesnejšem povezovanju Renaulta in Nissana, ki bi zapečatilo premoč Francozov. Raje so videli, da ne pride do poroke in da za vedno ostane samo pri zaroki. Nesprejemljivo se jim namreč zdi, da bi imeli Francozi, tudi prek francoske države, ki je 15-odstotna lastnica Renaulta, tako velik vpliv na njihovega proizvajalca avtomobilov, potem ko je leta 2017 vrednost prodaje Nissanovih avtomobilov dosegla 92 milijard evrov, vrednost prodaje Renaultovih avtomobilov pa 59 milijard evrov. Pred leti je bilo to razmerje obrnjeno.
