Zmagovalka Dora Domajnko je najmlajša med letošnjimi desetimi nominirankami prvega slovenskega izbora Inženirka leta. Sedemindvajsetletna magistrica elektrotehnike je razvojna inženirka v podjetju RLS merilna tehnika, zlati gazeli Slovenije 2015.
Dejstvo je, da je inženirski poklic izrazito moški in da je odločitev za študij tehnike in za inženirski poklic za dekleta korak v neznano. Pa vendar se stvari premikajo. Ženske pogumneje vstopajo v poklic tudi zaradi vzornic z močnim inženirskim duhom. Dora Domajnko ni le zlata maturantka, ki je med študijem na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani kar štirikrat prejela nagrado dekana za učni uspeh, doktorica znanosti v nastajanju in razvojna inženirka, v prostem času je tudi učiteljica kajaka na divjih vodah in učiteljica smučanja ter harmonikarica, ki jo lahko slišite igrati v skupini Via Entropia.
Vaš življenjepis naredi velik vtis. Kje najdete čas za vse?Pomembna je organizacija. Če ne izgubljaš časa tam, kjer ni treba, ti ga ostane kar precej. Tega sem se naučila že zgodaj v otroštvu. Ko sem bila majhna, sem bila namreč izredno počasna. V osnovni šoli nisem nikoli dokončala vseh nalog do konca pouka, delo sem vedno nosila domov. Starši pa so bili strogi; naloge je bilo treba narediti, preden bi se lahko šla ven igrat. Nekaj časa sem se upirala, potem pa sem ugotovila, da bi se res rada šla igrat, in sem hitro naredila vse potrebno. (Smeh.) Ta sistem je ostal z menoj do danes.
Tudi oba starša sta inženirja elektrotehnike. Ali sta vas spodbujala, da greste po njunih stopinjah?Zelo. Brez njune spodbude bi se verjetno odločila za študij fizike, ker mi je bila fizika poznana in ljuba že od osnovne šole. Imaš enostavno več časa, da se zaljubiš vanjo. Elektrotehnika pa je bila nova in šele enkrat do diplome sem jo spoznala na način, da mi je postala zares domača.
Ste se potem zaljubili vanjo, če vzamem vašo besedo?Ne vem, ali se kdo zares zaljubi v študij. (Smeh.) Načeloma je to trdo delo. Lahko pa rečem, da sem našla »češnjice«, ki so me razveseljevale, naloge, ki so mi bile v izziv, zato sem doma izvajala raziskave, ki jih učbeniki niti niso zahtevali, zgolj da potešim lastno vedoželjnost.
Vam je izobraževalni sistem dal dovolj znanja in kompetence, ki jih danes uporabljate v delovnem okolju?Vedno se je treba na koncu še specializirati za konkretno delo. Sama sem z vsemi šolami, ki sem jih obiskovala, zelo zadovoljna. Učitelji in profesorji so se bili vedno pripravljeni ukvarjati z mano, če sem to želela, in mi dajali veselje, zagon.
Pogosto slišimo, da imamo okostenel izobraževalni sistem, ki servira preveč podatkov in premalo priprave na življenje, na trg dela. Za vas to torej ne drži?Nisem imela takega občutka. Je pa res, da nekateri potrebujejo več svobode, drugi manj, ampak se mi zdi, da danes ljudje v splošnem pretiravajo. Vse mora biti personalizirano, nihče več noče obiskovati klasičnega pouka, zanimajo jih samo dejavnosti, ki so jim pisane na kožo. V življenju pa ni bližnjic. Če so vsebine v učnem programu, so tam z nekim razlogom in enkrat se je treba prebiti skozi njih ali pa ti enostavno manjkajo.
V nekem intervjuju ste omenili, da je v šolah preveč odličnih ocen.Ko je moja generacija končevala osnovno šolo, se je zgodil prehod na devetletko in država je ukinila eksterno preverjanje znanja kot pogoj za vpis v srednjo šolo. Uvedli so pravilo, da štejejo samo ocene, v našem primeru samo ocene zadnjega letnika. Direktiva je prišla za nas zadnji hip, in ker ne bi bilo pošteno do dijakov, da se upoštevajo ocene iz minulih letnikov, če o tem niso bili predhodno seznanjeni, je na en sam samcat letnik padla vsa odgovornost. Pravzaprav na učitelja, ki ti lahko teoretično uniči življenjske sanje, če te tisto leto ocenjuje slabo. Kot bi Mozartu vzel klavir in ga prikrajšal za vse melodije. (Smeh.) Verjamem, da je učiteljem ta odgovornost težko breme in zato raje dajejo boljše ocene, kot da prikrajšajo dijaka za vpis v šolo, ki jo želi obiskovati. Stvar debate je, kako to področje sistemsko rešiti, moje mnenje pa je, da bo – če bo šlo tako naprej – ocene treba nadomestiti s kakšno drugo obliko vrednotenja znanja. Kot take so izgubile pomen in vrednost.
Ali so ljudje presenečeni, ko izvedo, da ste elektroinženirka?Nekaterim se zdi neobičajno, saj med elektroinženirji vidijo predvsem moške. Sama na srečo nisem imela težav s tem, da bi mi kdo na podlagi spola očital, da ne opravljam dobro svojega dela.
Pravite, da je odločitev za študij tehnike za mlada dekleta korak v neznano. Zakaj?Pri veliko poklicih ne veš, v kaj točno se spuščaš. Elektrotehnika je gotovo takšna. Vnaprej je težko oceniti, ali je študij zate ali ne. Navzven je inženir elektotehnike namreč videti kot računalniški molj – nič posebno vznemirljivega, nič posebno oprijemljivega. Delo zaposlenih v gradbeništvu si lahko na primer veliko lažje predstavljamo, saj poznamo njihove »izdelke«, tj. stavbe. Navzven je torej videti več kot pri elektrotehniki in to je lahko prispevek k neznanemu, ki ga omenjam. Spolno strukturo zaposlenih gre delno res pripisati razlikam v interesih, delno pa je zgodovinsko pogojena; nizko število žensk v inženirskih poklicih utrjuje predsodek, da se dekleta v tem svetu ne znajdejo najbolje.
Na drugi strani se inženirski poklic splača, saj je zaposljivost trenutno izjemna, kajne?Ta trenutek je na trgu dela potreba po kadrih celo večja od ponudbe. Zdaj je torej odličen trenutek za prihod novih upov. Škoda je videti tiste, ki imajo potencial, pa ga niso izkoristili, niso diplomirali ali se sploh vpisali na študij in se zdaj prebijajo, ko pa bi jih mnogi delodajalci z veseljem zaposlili. Polagam jim na srce, naj se opogumijo in spremenijo svoje življenje.
