Tudi avtoriteta njegove pozicije nekakšnega nestrankarskega predstavnika vseh državljanov naj bi – ob jasni vsebinski utemeljitvi predloga – pomagala ob tem premostiti strankarska nasprotovanja in doseči izvolitev v parlamentu, ne pa da se njegova vloga zreducira na nekakšnega prognozerja ali celo posrednika med strankami, kateri izmed samoprijavljenih kandidatov bi lahko dobil dovolj poslanskih glasov, ne glede na svoje kvalitete in sposobnosti.

Predsednik republike bi moral tu (pa tudi pri kandidiranju ustavnih sodnikov itd.) državljanom povrniti zaupanje, ki so mu ga izkazali z izvolitvijo, tako da bi se sam potrudil poiskati (ali med prijavljenimi izbrati) najprimernejše kandidate in svojo odločitev za njih tako poslancem kot vsej javnosti predvsem dobro vsebinsko utemeljiti – potem naj pa tiste stranke, ki bi takemu predlogu nasprotovale, javno povedo, zakaj so mu odtegnile svoje glasove, in naj prevzamejo odgovornost za to, če zaradi njih potem tak kandidat ne bi bil izvoljen. In tudi nadaljnje iskanje primernega kandidata bi moralo potekati v istem stilu, s poudarkom na kandidatovih kvalitetah – ne na brezvsebinskem strankarskem barantanju.

K sedanji izbiri pa bi rad pripomnil tole: če bi se v katerikoli »normalni« državi zgodilo nekaj tako nenavadnega, da bi bil bivši predsednik ustavnega sodišča pripravljen prevzeti skrajno nehvaležno funkcijo ombudsmana, bi si vsi razumni ljudje (tudi politiki, kolikor je med njimi razumnih ljudi) obliznili vseh pet prstov na roki in bi bilo vsake nadaljnje debate v trenutku konec – predsedniku republike, če je v taki državi predlagatelj on, pa bi bilo delo zelo olajšano. V kakšni državi pa živimo mi?

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče