Kar pokrov mi je dvignilo, ko sem v Dnevniku 7. in 8. januarja 2019 prebrala članka novinarke Anje Hreščak, ki je pisala, da Adria Airways krvavo potrebuje finančno injekcijo. Zanima me, koliko injekcij bo še potrebnih zanjo, saj je kronični bolnik. Nadalje Hreščakova piše, da je že leta 2011 država Slovenija družbo dokapitalizirala s 70 milijoni evrov, in še, da Adria ni zavezana k razkritju poslovnih rezultatov, dokler ti niso revidirani, ker je v zasebni lasti. Leto 2017 je Adria končala s 5,44 milijona evrov izgube, obveznosti Adrie pa naj bi v letu 2018 znašale nekaj deset milijonov evrov. Prav navdušujoče, ali ne?

In potem se oglasi nekdanji nadzornik Adrie Maks Tajnikar, ki vidi predvsem dva verjetna razpleta. Po optimističnem razpletu bi Adrio prej ali slej nadomestil drag letalski prevoznik, ki bi prevzel najdobičkonosnejše letalske povezave (v Bruselj ali Frankfurt), po pesimističnem pa bi letalske povezave iz Slovenije usahnile. Nato še reče: »Sam sem bolj prepričan o slednjem.«

Me pa resnično zanima, o čem je bil profesor Tajnikar prepričan kot nadzornik, v času, ko je Adria že rinila v težko finančno situacijo. Kako razlaga takšne zadeve študentom ekonomske fakultete? Jim po pravici pove, kaj se je dogajalo v času njegovega nadzora v Adrii Airways?

Cvetka Pezdič, Radovljica