V tej trgovini je mlada blagajničarka predlagala starejši gospe, naj si prihodnjič prinese s seboj lastno vrečko, ker so plastične vrečke zelo slabe za naravo in okolje. Gospa se je opravičila in mladenki razložila: »Veste, mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.« Blagajničarka pa ji je odgovorila: »Zato je danes to naš problem, problem mladih. Vaša generacija ni dovolj skrbela, da bi obvarovala naravo za prihodnje generacije.«

Potem smo debatirali in prišli do naslednjega sklepa: trgovka je imela prav, naša starejša generacija ni imela te zelene miselnosti v starih časih. Kot vsi veste, in s tem nisem povedal nič novega, smo včasih res živeli povsem drugače. Takole je bilo.

Takrat smo mi, ki smo zdaj starejša generacija, vračali steklenice od mleka, brezalkoholnih pijač in piva nazaj v trgovino. Trgovina jih je poslala nazaj v polnilnico, kjer so jih očistili, sterilizirali in ponovno napolnili, tako da so se steklenice uporabljale znova in znova. Torej so bile resnično reciklirane.

Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V višja nadstropja smo hodili po stopnicah, ker nismo imeli dvigala ali tekočih stopnic v vsakem poslopju. Peš smo hodili do trgovin in nismo sedali v masivnega terenca s 300 konji samo zato, da se pripeljemo do konca ulice.

Ampak mlada blagajničarka ima prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V tistih časih smo prali plenice, ker takšnih za enkratno uporabo ni bilo. Sušili smo perilo na vrveh in ne v energijsko požrešnem stroju, ki skuri do 2000 vatov – veter in sončna energija sta nam sušila perilo v tistih časih. Otroci so nosili rabljena oblačila svojih bratov in sester in ne vedno nova.

Ampak mlada dama je imela prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Takrat smo imeli en radio ali TV pri hiši – in ne TV v vsaki sobi. In TV je bil z majhnim ekranom v velikosti robca in ne velikosti manjše države. V kuhinji smo sekljali in mešali na roke, ker nismo imeli električnega aparata za vsako najmanjše opravilo. Ko smo pakirali zlomljive stvari, smo jih zavarovali s starim časopisom in ne s plastičnimi zrnci ali plastičnim ovojem z mehurčki. Takrat tudi nismo zagnali bencinske kosilnice in kurili bencina, da pokosimo travo. Uporabljali smo koso ali mehansko kosilnico, ki smo jo morali potiskati naokrog. Naš fitnes je bil delo in ni nam bilo treba trošiti elektrike v dragem fitnes klubu na napravi za tek.

Ampak ona ima prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Ko smo bili žejni, smo pili vodo iz studenca ali pipe namesto vode iz plastične posode, ki so jo pripeljali z drugega konca sveta. Prazna nalivna peresa smo znova napolnili s črnilom in nismo kupovali vedno novih pisal, menjavali smo britvice in nismo proč metali celih brivnikov, ko je britvica otopela.

Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V starih časih smo se vozili z avtobusi in otroci so se v šolo vozili s kolesi ali pešačili in niso spreminjali svojih staršev in starih staršev v 24-urne taksiste. V vsaki sobi smo imeli samo po eno vtičnico za elektriko in ne blokov vtičnic za napajanje ducata električnih naprav. In nismo uporabljali računalniško vodenih napravic za sprejem signala s 3000 kilometrov oddaljenega satelita samo zato, da najdemo najbližjo gostilno.

Ampak, ali ni žalostno, da nas sedanja generacija obsoja, kako potratni smo bili mi starejši ljudje samo zato, ker nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih? Skratka, to sem zapisal v vednost tudi drugim nevednim »starcem« (ki na srečo še berejo tudi dobre stare časopise), ki od mladih vsevedežev očitno potrebujejo lekcijo o varčevanju.

Jožef Martini, Ljubljana