Nekoliko prikrita tridelna zgradba v Ljubljano postavljenega romana, ki bolj kot triptihno Dantejevo strukturo nebesa-vice-pekel evocira zgolj kroge pekla, v prvih dveh delih še sliši glasove preostalih likov romana, ki jih v zadnjem delu nadomesti fantovo čustveno razpadanje oziroma brnenje v glavi, rahljano z opojnimi substancami in butanjem ob drevo. Ponikne tihi, strti glas fantove mame, po odhodu moža vse bolj depresivne in nezmožne ohraniti odnos s sinom, glas fantovega očeta, ki se pojavlja od nikoder, pa še to bolj v fizični obliki, saj ga čustveno povsem pogoltne mlajše dekle, s katero se naseli v uro in pol oddaljenem kraju, in kasneje glas kovča, novega trenerja nogometa, čigar zanimanje za obetavnega, privlačnega in čustveno ranjenega fanta sumljivo narašča.
Prav to naraščanje suma, ki poči v osrednjo tragedijo, je položeno v percepcijo pretežno odraslih bralcev. Na tem mestu je Virk genialen; roman tako zaradi spretne strukture in uvrtavajoče psihologije mladostnika z velikim zanimanjem berejo tako najstniki kot odrasli. Napisan je namreč na način, da omenjeno sumničenje, ki preraste v védenje o tem, kaj se bo zgodilo, ne pohodi (dramaturgije) zgodbe za odrasle bralce, temveč jo skozi naraščajočo napetost naredi še pretresljivejšo, medtem ko mlajšim bralcem postreže s precejšnjo mero šoka in bolečine. Jeza, ki se spričo fantove poglabljajoče se čustvene stiske kopiči v bralcu, ga premetava in boli in sili k razmišljanju, se nekoliko razrahlja v končnem prizoru. Ta je ob svetlikajočem se namigu o fantovem možnem izhodu iz pekla podčrtan s pretresljivim spoznanjem, da je za pomoč, še prej pa elementarno skrb za bližnjega, potrebno zelo malo.
Srce trgajoči roman, namesto moraliziranja izpisan s človeško toplino in jasno namero, je kljub avtorjevemu umiku obsojanja kritika sodobne družbe, ki spričo nezrelih odraslih, nezmožnih obdržati zdravo osebnost in z njo odgovornost, ni sposobna ustrezno poskrbeti za najstnika, ki v vrtincu goltajočih izgubljanj, v javnosti jasno detektiranih, nepovratno izgublja samega sebe. Je tudi nazoren prikaz mladostnikove pogosto podcenjevane modrosti in zdravega čustvovanja, ki mu ne uide sprenevedanje odmikajočega se očeta, ko ta v sebični samodrži, v kateri ni prostora za empatijo do odraščajočega otroka, neprepričljivo ponuja svojo omlednost kot dragoceno obliko očetovske skrbi. In, kar je najbrž najpomembnejše, je glasno svarilo o ustreznejši obravnavi te problematike.
