Dr. Urban Koder, ki mu ob slovesu posvečamo ta zapis, je bil skladatelj, dirigent, glasbeni urednik, predvsem pa trobentač. Jazz trobentač. Rojen je bil leta 1929 v Ljubljani. V osnovi je študiral medicino, na glasbeno sceno pa je stopil takoj po drugi svetovni vojni, ko je pristopil k Plesnemu orkestru Radia Ljubljana, ki ga je ustanovil Bojan Adamič.
Ker je dr. Koder znan predvsem kot avtor glasbe za film Cvetje v jeseni, hkrati pa sotvorec zapuščine, poimenovane slovenska popevka, velja ob njegovem slovesu približno obnoviti zgodbo, kako je do vsega tega prišlo.
Dišalo je po jazzu
Po prvi svetovni vojni je v Evropo, najprej v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Pariz, k nam pa kakih deset let pozneje, pljusknila moda jazza. V naših krajih to sicer ni bila improvizirana glasba, ampak glasba, ki je bila pri izvajanju še vedno strogo zavezana notnemu črtovju. Prav tako je šlo predvsem za dixieland oziroma za swing glasbo in ne za jazz, kakršnega pod tem pojmom mislimo dandanes. Če so bili takratni plesi predhodniki diskotek, je bil jazz prva tovrstna zabavna glasba. Sodobna glasba industrijske dobe, namenjena za ples. Tisti plesi v 30. letih so bili prva slovenska urbana subkultura zahodnjaškega izvora oziroma zametek nečesa, čemur se je reklo lahka glasba ali pop glasba pri nas. Kar je hkrati zapuščina, iz katere se je razvila slovenska popevka. Kajti vsi ključni avtorji slovenske popevke, na primer Bojan Adamič, Jože Privšek, Jure Robežnik, Mojmir Sepe, Vilko Avsenik, Mario Rijavec, pa seveda tudi Urban Koder in še kdo so izšli iz jazz scene, ki se je po letu 1948 razvila v naših krajih.
Med drugo svetovno vojno, predvsem v zadnjih dveh letih, je jazz scena pri nas zamrla, takoj po drugi svetovni vojni se ji pa prav tako ni pisalo dobro. Ne glede na to, da je Bojan Adamič, vodja jazzovske srenje, imel pedigre udeleženca NOB in čeravno je bil jazz paradni konj ZDA, te so pa veljale za največjo zmagovalko druge svetovne vojne. V prvih trdo komunističnih ocenah, ki jih je inspiriralo izročilo dr. Borisa Ziherla, je jazz veljal za buržoazno ter imperialistično glasbo, ki »nasprotuje našemu pojmovanju kulture in našemu čustvovanju in vleče najbolj primitivne folklorne oblike zamorskih plemen na dan«, kot je v svojem diplomskem prispevku o jazzu eno od takratnih ocen povzela Ana Kajzer, sicer avtorica dokumentarca Dišalo je po jazzu.
Šele po sporu Jugoslavije s Sovjetsko zvezo leta 1948, po katerem so dobili priložnost tudi bolj sproščeni pogledi na življenje, je jazz kot glasba začel pridobivati pravico bivanja. V naslednjem desetletju, tja do začetka 60. let, jo je tudi pridobil. Leta 1959 je v Ljubljani nastopil Louis Armstrong, leta 1960 so pri zagrebškem Jugotonu izdali prvo jazz ploščo v Jugoslaviji, istega leta so na Bledu priredili tudi prvi blejski jazz festival, ki je po selitvi v Ljubljano postal Ljubljanski jazz festival. In na prvem festivalu na Bledu je bil Urban Koder proglašen za najboljšega trobentača, čeravno je imel od formalne glasbene izobrazbe končano zgolj srednjo glasbeno šolo.
Od Evrovizije do filmske glasbe
Kot rečeno, so bile jazzovske oziroma dixie zasedbe, kakršna je bil tudi Ljubljanski jazz ansambel, katerega soustanovitelj in vodja je bil prav dr. Koder, izhodišče, iz katerega je nastala slovenska popevka oziroma jugoslovanska popevka. Ljubljanski jazz ansambel je že konec 50. let spremljal številne pevce, kot so bili Marjana Deržaj, Džimi Stanić, Stane Mancini, Liljana Petrović ali Arsen Dedić, če naštejemo samo tiste, s katerimi je Ljubljanski jazz ansambel posnel in izdal vinilno ploščo. Velja poudariti tudi, da je Ljubljanski jazz ansambel v svojem času nasploh veljal za eno najboljših malih jazz zasedb v Evropi.
Izmed zabavnih melodij, pod katere je (ob Milanu Lindiču) podpisan dr. Koder, je na prvem mestu skladba Vse rože sveta, s katero je Lado Leskovar leta 1967 nastopil na evrovizijski popevki na Dunaju. Pa vendar je na vrhu zapuščine dr. Kodra slej ko prej naslovna tema za film Cvetje v jeseni iz leta 1973 režiserja in scenarista Matjaža Klopčiča, ki je sicer temeljil na istoimenski povesti slovenskega pisatelja Ivana Tavčarja. Čeravno je Koder sam napisal glasbo za 20 filmov, je težko najti po dosegu primerljivo glasbeno temo iz slovenskega filma, kot je glavna tema iz Cvetja v jeseni. Izpod prstov Mihe Dovžana odigrana na citre v slovenski glasbeni zapuščini predstavlja točko, ki bi ji v zahodnem svetu morda lahko našli primerjavo v Gershwinovi skladbi Summertime iz opere Porgy and Bess.
Preberite še intervju: Urban Koder, glasbenik in skladatelj: Otroke spravlja spat že 53 let
