Če se namreč hočem na željo staršev učiti tuji jezik ali verouk, ali karkoli že v posebej za te namene ustanovljeni ustanovi, moram to preprosto plačati in pika. Krivic pa seveda v tej evidentni nepravičnosti, ko je posredi RKC, vidi eno samo pravičnost in smotrnost in vrlino in dobroto… Ne, ne, on pač misli samo na tolmačenje ustave in, tega ne smem pozabiti, na pravno državo. Seveda pa za táko in takó, kot jo on razume. Jaz jo razumem tako, da ima vsak starš (roditelj po starem) pravico do svobodne izbire, kam, v katero in kakšno izobraževanje bo vpisal svojega otroka. In to seveda plačal (mnoge veščine, recimo iz športa se plačajo, pa ni problema). Na voljo pa je vsem, brez izjem, izobraževanje v javni šoli, in to 100-odstotno brezplačno.
Pa naj še nekaj o pravni državi in obubožani pravičnosti iz zgodovine slavnega ustavnega sodišča po Krivičevem pritrjevanju navedem: oprostili so namreč obsojenega »predstavnika demokracije«, ali kakor so že to pogruntali, seveda na način, da je zadeva zastarala in pravna država ni (bila) ogrožena. Razveljavili ali prepovedali so menda že tretji stečaj operaterja T-2. In pravna država je zamižala na obe očesi. Krivic, kolikor vem, tudi. Če je kaj rekel v smislu pravičnosti in zakonitosti ali celo nepristojnosti, neprimernosti obravnave na US, se mu iskreno opravičujem. Ker mi pač ni znano, da se US kaj (pogosto) s tem ukvarja. Razen ko gre za desno smer.
Zbodlo me je torej, kot je razvidno iz zapisa, to njegovo zatrjevanje, da bo to neizvrševanje ustavne odločbe dokončno uničilo zaupanje javnosti v pravno državo. Spoštovani gospod Krivic, kolikor slišim, je ta pravna država že povsem pokopana in ne vem, kdaj se bo kaj prebudila. Javnost takole ugotavlja: vsi večji barabini so oproščeni oziroma niso obtoženi, celo tako daleč smo (pri)šli v skrbi za pravno državo, da so vsi dosedanji »prihvatiziranci« do leta 2011 amnestirani. (Se tako reče ali pa so bili oproščeni?)
Se že pripravljam na pisno sodbo, kako nič ne razumem, kako narobe sem kaj povzel, kako zavajam itn. Ampak taka zmeda in (ne)znanje (moje in širše) so pač sestavina (sedanjega) življenja.
Herman Graber, Ljubljana
