V tem stripu je kar precej anekdot, ki so se mi zgodile med službovanjem na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Takrat sem začel podrobno spremljati genetsko sestavo jelk na Pohorju, tam se začne tudi zgodba v stripu. Tedensko sem obiskoval te gozdove, spoznal domačine, na malico smo hodili v isto gostilno, spremljal sem iste kraje v različnih letnih časih. Ni nastal nekakšen gozdarski strip, ampak če je bil prvi, Protiarhitekt, z zgodbo vezan na Ljubljano in torej urban, je ta ruralen.
V obeh v spremni besedi dajete napotke, kako naj se strip interpretira, tudi jutri ob izidu boste imeli predavanje o svojem stripu. Ta potreba verjetno izvira iz vašega prvotnega poklica, v katerem morajo biti stvari eksaktne?Mislim, da imam splošen problem, da vsiljujem svoje ideje drugim. (Smeh.) Kot ustvarjalcu bi mi bilo všeč zgraditi neki lastni univerzum, nekaj, kar bi bilo nezmotljivo moje. In če k temu dodam predavanje, ki je podobno odbito kot strip, to prispeva k temu univerzumu. Pravzaprav je to stripovska tradicija, ki je šla v pozabo. Poznati je bilo treba celoten avtorski opus, da si lahko dojel, kaj so hoteli povedati skozi različne like, ki so se pojavljali skozi različne stripe, včasih samo bežno, včasih pa so jim posvetili vso knjigo. Danes striparji zelo hitro menjavajo zgodbe, scenarije, sloge.
Čemu ste se odločili za dokumentarističen način podajanja zgodbe?Zelo všeč mi je forma dokumentarca, ki ji Američani rečejo »good television«. Zgodba ni toliko pomembna kot forma, ko recimo intervjuvaš ljudi, ko je prisotna objektivna kamera. Pri meni gre za nekakšen dokumentarni poskus v šov obliki, prepoznati je ideje režiserja Errola Morrisa, ki ga obožujem. Podobno idejo sem uporabil že v krajšem stripu o papirniški tovarni, ki je bil objavljen v Workburgerju, antologiji Stripburgerja na temo dela.
Odkar se je strip preselil tudi v digitalno obliko, avtorji vanj radi vpletajo vizualne učinke, animacijo. Kako to, da kot nekdanji ustvarjalec videoiger ostajate zvesti dvodimenzionalni stripovski tradiciji?Škoda, da je strip postal domena ilustratorjev in ne več pisateljev, scenaristov, kot je sprva kazalo. Za današnji strip je značilna dobra risba, dodelana grafična podoba. Najboljše grafične izdelke ta hip ustvarjajo prav striparji, recimo Mattotti, Olivier Schrauwen, Bendik Kaltenborn. Strip se danes preveša v vizualno izkušnjo, zgodba je postranska, podoben postaja videospotu. Naj bo na spletu ali tiskan, zame je strip še vedno v prvi vrsti grafični medij, mešanica besede in slike, ki bi morali biti bolj enakovredni. Sicer pa danes publiciteto dobijo všečno zapakirane povprečne zgodbe, recimo Sabrina, predlagana za prestižno literarno Bookerjevo nagrado.
Strip ima še vedno premalo klasikov, s katerimi bi se ponašal, film ima Morrisa, Lyncha, Herzoga, Greenawaya. Art Spiegelman je sicer ustvaril Mausa, imamo tudi Daniela Clowesa, Posy Simmonds. A večinoma striparji uspešno zavajamo bralstvo, da smo boljši, kot smo v resnici. Zgodbe, ki nastajajo zdaj, niso vredne zbirke svetovnih klasikov. Strip se še vedno išče.
Ima pa ogromno potenciala, kajne? Tudi vi se izmikate ustaljenim formam, ko liki lezejo iz okvirov, oblački za besedilo so izginili…Winsor McCay, avtor prvih stripov, je vse to že počel, se igral s formami. Na to se je pozneje pozabilo, mladi avtorji pa to spet obujamo. Sem pa vključil nekaj elementov, ki jih doslej v stripu še ni bilo, recimo, da tekst pišem pod ali ob slike in ga ne rinem v oblačke, kjer bi ga moral krajšati. Želim si, da bi napetost zgodbe narekovala ritem branja.
Kakšne stripe rišejo na Škotskem v primerjavi s Slovenci?Slovenci smo precej bolj ustvarjalni. Škoti in nasploh v Veliki Britaniji imajo velik problem z alternativno kulturo. V Edinburgu z drobnogledom iščem ustvarjalne glasbene scene, a najdem le kantavtorje in folk glasbo. Podobno nepestro je na področju stripa, najboljši je pravzaprav v Glasgow priseljen portugalski stripar. Slovenska specifika, raznolikost, avtorska nota so mi v resnici kar všeč. Škoda le, da slovenski alternativni striparji neradi rišemo daljše stvari, kar je verjetno povezano s honorarji. Z raznimi stripizacijami Cankarjevih del, prevodov feminističnih idej v stripu, stripovskih biografij in podobno smo se tudi mi ujeli v past modnega tlačenja fenomenov, zgodovine, idej v strip, v pričakovanju, da bo to odskočna deska za mlade v branje in znanje. Strip ni namenjen poglobljeni analizi in zato to potem deluje instant.
Še igrate harmoniko?Še. Trenutno razmišljam o solo plošči z avtorsko glasbo, rad bi jo posnel na električno harmoniko. Zasedbe Salonski žal ni več, zelo všeč mi je bil naš ustvarjalni kolektivizem in ta princip bi rad prenesel tudi v strip, recimo, da bi ga podlagal z avtorsko glasbo, vanj pripeljal odštekanosti še drugih avtorjev. Stripi sicer nastajajo v samoti in potem so lahko kdaj tudi preveč čudaški.
