»V Memphis ne prideš zaradi rebrc, ampak zaradi Elvisa,« med krajšim prevozom od muzeja do hiše Graceland, v kateri je dve desetletji bival kralj rokenrola, vodnica Margaret pouči turiste. Vsi poznavalsko prikimajo. Na resničnost izjave, o kateri nihče niti ne dvomi, kažejo številke – rezidenco Elvisa Presleyja vsako leto obišče okoli 600.000 radovednežev, za Belo hišo je to drugo najbolje obiskano domovanje v ZDA. S svojim najbolj znanim prebivalcem diha vse mesto in več kot 40 let po njegovi smrti od njega še vedno živi.
»Elvis je kupil Graceland pri 22 letih, zanj je leta 1957 odštel sto tisoč dolarjev in drobiž,« pomenkovanje zbranih prekine Margaretino naštevanje suhoparnih podatkov. Bogve kolikokrat zapovrstjo je to ponovila le tisti dan, kaj šele v vseh letih službe. »Kupil ga je od zdravnika Thomasa Moora in njegove soproge Ruth, ki sta ga poimenovala po njeni sorodnici. Elvis je ime obdržal, v mogočno stavbo naselil starše in babico, z leti pa jo je razširil in dodal nekaj soban po lastnem okusu,« skoraj zdolgočaseno razlaga navdušeni gruči, ki ji dodeli nekaj minut za selfije pred notranjim ogledom prostorov.
Cagea spustili v spalnico, Clintona ne
»Hodite v koloni, ne zadržite se predolgo v posamezni sobi in nikar se ničesar ne dotikajte,« na stopnišču zdrdra navodila. Dotakniti se česar koli je misija nemogoče, saj obiskovalce od jedilne mize, pogrnjene, kot da že čez nekaj minut pričakuje goste, loči debela vrv, podobno je v drugih prostorih. Ko je nekdo najbolj priljubljena oseba na svetu z bogastvom na računu, si lahko uresniči vsako še tako nenavadno željo, pa četudi, roko na srce, nima najboljšega okusa za notranje oblikovanje. Elvis si je privoščil kičasto, na džunglo spominjajočo sobo z notranjim slapom, v drugem prostoru je v steno vgradil več televizij, da je lahko sočasno spremljal več programov, za sproščanje si je omislil biljardnico. »A v spalnico pa ne gremo?« zanima sivolasega gospoda z neameriškim naglasom. »Ne,« je kratka Margaret. Poleg ožjih družinskih članov je namreč Elvisovo intimno zatočišče imel čast videti zgolj še rahlo odsluženi igralec Nicolas Cage, eden nekdanjih soprogov Elvisove hčere Lise Marie, danes lastnice posestva. »Prošnjo za ogled so zavrnili tudi Billu Clintonu,« navrže še eno zanimivost. In če do postelje legende nima dostopa niti predsednik, je to zelo zgovoren podatek.
Elvisa so eni častili kot boga, drugi so ga zaradi seksi plesnih gibov, ki so za najbolj pobožne mejili celo na pornografijo, imeli za hudiča. Tem se je vsaj malce prikupil, ko je na vrhuncu slave leta 1958 zapustil svoje oboževalce, na desetine avtomobilov, zasebna letala, ženske, ki so padale v delirij, in v času groženj hladne vojne odšel v Nemčijo služit svoji domovini. »Orožje je imel že od nekdaj rad. Pri enajstih letih so mu starši dali na izbiro ali puško ali kitaro, pa se je vseeno odločil za slednjo. Vendar si je čez leta omislil več pištol in pušk,« pred zasebnim streliščem na posestvu pove Margaret. Na tleh še vedno leži nekaj tulcev, na steni je s streli preluknjan list. Tom Jones je v nekem intervjuju navrgel, da je Elvis povsem brezskrbno med nastopom na mizi v garderobi pustil pištolo, ena od njegovih deklet pa, da je enkrat brez razloga streljal v televizijo, drugič pa v vzglavje postelje, medtem ko je spala. Hišo je redko zapustil neoborožen.
Zaljubil se je v 14-letnico
A ne zaradi oboževalk – in teh je bilo v vseh letih njegove kariere nešteto. Ga je pa ravno med služenjem vojske v Evropi začarala njegova edina poznejša soproga Priscilla. »Danes bi ga zaradi tega preganjali,« se ob Margaretinem opisovanju njunega srečanja priduša eden od turistov. »Takrat je bil star 24 let, a ga to ni oviralo pri osvajanju 14-letne Priscille. Bila je ljubezen na prvi pogled,« ga prekine Margaret. Očitno veliki ljubezni na poti ni skušal stati niti dekličin oče, pilot ameriških marincev. Poročila sta se nekaj let pozneje, rodila je njegovega edinega otroka, leta 1972 sta se ločila. »Najstništva sploh nisem imela. Tako dolgo in tako veliko sva bila skupaj, da sem celo razmišljala tako kot on. Nikoli me ni videl nenaličene. Sčasoma je življenje v zlati kletki postalo neznosno in nisem več zdržala,« je leta po njunem razhodu komentirala danes 73-letna Priscilla. Elvis je pozneje še imel dekleta, po neki legendi se je vsak večer izpred vhoda hiše vse do ceste pred Gracelandom vila kolona deklet, saj pevec ni rad spal sam in je marsikateri večer najlepšo med njimi spustil v notranje prostore. A poročil se ni nikoli več.
Oboževalcev in oboževalk mu ni nikoli manjkalo. Na vrhuncu slave je prejel po 5000 pisem hvale na dan. »Ko je bil najbolj delaven, je imel v 15 dneh 15 nastopov v različnih ameriških mestih. Če bi takrat kandidiral za predsednika, bi gotovo zmagal,« Margaret razpreda pred Elvisovim grobom na posestvu. »Umrl je prehitro, a je tako tudi živel. Hitro in (pre)drzno,« pristavi. Pri 42 letih se mu je namreč ustavilo srce, najverjetnejši vzrok pa je bilo predoziranje s številnimi tabletami. Njegov zdravnik z vzdevkom Dr. Feelgood naj bi mu samo v letu njegove smrti predpisal več kot 10.000 amfetaminov, narkotikov, pomirjeval in še česa. Morda jih je jemal zaradi posledic slave, morda zato, ker je ta vse bolj bledela. Se je pa – tako kot po legendi tudi Erazem Predjamski in Tywin Lannister iz Igre prestolov – od tega sveta poslovil na dokaj neslavnem kraju. V stranišču (oziroma kopalnici). Precej nekraljevsko za kralja, ki še danes vztraja na tronu rokenrola.
