V mnenju je podrobno razjasnjen različen pogled na poravnavo krivic za nazaj, kljub svoji že kar visoki starosti in dolgoletnemu upokojenskemu stažu ter tu in tam že lahko kakšni pozabi pa bi le težko zahteval poravnavo krivic upokojencem za celotno desetletno obdobje za nazaj v absolutnem znesku, saj bi to v celoti poseglo po vsem enoletnem prilivu (ali še kaj več) v državno blagajno. To bi bilo nedvomno iluzorno pričakovanje. V mnenju je tudi lepo povedano glede obeh uskladitev oziroma povečanja pokojnin za to leto, kar pa smo upokojenci jasno izvedeli in je bilo objavljeno v vseh medijih ob sprejemu finančnega načrta za letošnje leto.

Toda jaz ne govorim in se ne zavzemam za nekaj, kar je že dogovorjeno, usklajeno in vneseno v finančni načrt za leto 2019. Govorim in zavzemam se za stvari, ki jih je že spregledala prejšnja vlada Mira Cerarja in nekako zlahka in brezbrižno preskočila vlada g. Šarca.

Sedanji predsednik ZDUS Janez Sušnik je že decembra 2017 javno pozval tako Mira Cerarja kot Milana Brgleza, takrat predsednika Državnega zbora Republike Slovenije, k vsaj delni odpravi negativnih učinkov interventnih ukrepov na ravni pokojnin. S tem je želel za slovenske upokojence po končani gospodarski krizi vsaj delno prispevati k odpravi sicer trajnih negativnih učinkov posebne interventne zakonodaje, ki je v letih neugodnih gospodarskih razmer, pogojenih z dolgoletno finančno krizo v obdobju 2010–2016, pogubno vplivala na raven naših pokojnin ter drugih prejemkov iz tega naslova.

Naš predsednik je s tem javnim pozivom zakonodajno in izvršno vejo oblasti pozval, da nemudoma razmisli o sprejemu nujnih ukrepov za omilitev negativnih učinkov preteklih interventnih ukrepov, ki so še posebno upokojene, ostarele in bolne prebivalce naše države prizadele še bolj in v večjem obsegu. Žal pa iz vrst naših upokojenskih predstavnikov ni bilo nikogar, ki bi se razen poslanega javnega poziva za razrešitev te problematike aktivno, z argumenti in dejstvi, zoperstavil takratni zakonodajni in izvršni veji oblasti; zato so se lahko ti problemi brezposledično pometli pod preprogo.

Takratni vladi je bila predočena tudi tabela pregleda postopnega zniževanja razmerij med povprečnimi pokojninami in povprečnimi plačami za obdobje 17 let, začenši z letom 2000, ko so vse pokojnine še dosegale povprečne plače z 68,1 odstotka, in do leta 2016, ko je ta odstotek strmoglavil na 54,9. Takrat je bilo v vseh javnih dokumentih ZDUS zapisano, da je treba za popravo krivic, ki se odražajo v kar 8,4 odstotka neizplačanih pokojnin, takoj preiti k popravljanju tega očitnega neskladja med pokojninami in plačami ter k uveljavljanju ZPIZ-2, da naj za 40 let pokojninske dobe pokojnina dosega 62,5 odstotka pokojninske osnove. Sprejet in usklajen je bil terminski načrt postopnega zviševanja zaostajanja pokojnin s sedanje najnižje stopnje, ki naj bi se leta 2022 izenačila na lestvici za ženske in moške pri 61,5 odstotka doseganja plač, leta 2023 pa naj bi se za 40 let pokojninske dobe za oba spola zvišala na 62,5 odstotka.

No, vidite, to so moja prizadevanja, ki jih imamo tudi zapisana, usklajena in uzakonjena, vendar se nanje nekateri dobesedno požvižgajo, jih ne upoštevajo in ne usklajujejo, čeravno bi to morala sedanja vlada gospoda Šarca že postoriti za letošnji december. Naša gospodarska rast, ki je rekordna in vodilna v Evropi, tej vladi to narekuje, in v cilju doseganja zgoraj navedenega bi bilo nujno opraviti poračun pokojnin za preteklo leto. Tako kot to veleva zakon. Toda očitno se tudi ta vlada požvižga na veljavno zakonodajo in po svoje presoja in določa, kaj nam upokojencem dodeli z mize, ki jo je prej že povsem in dodobra spraznila.

Nemogoče je dosegati zastavljene in uzakonjene cilje razmerja med pokojninami in rastočo plačo, če že dve leti zapovrstjo ni bil opravljen pripadajoči poračun pokojnin glede na našo rekordno gospodarsko rast. Zato smo se v zadnjih dveh letih še bolj oddaljili in povečali razkorak med plačami in pokojninami, kar se občutno izraža tudi v upokojenski kupni moči.

Janez Turk, Dob