Toda ne glede na to, ali se kdo od nas s kakšno odločitvijo ustavnega sodišča strinja ali ne – o tem, kako je veljavno ustavo treba razumeti in uporabljati (kaj je z njo v skladu in kaj ni), v primeru spora na koncu odloči ustavno sodišče, pa če je komu njegova odločitev všeč ali ne. Seveda so tudi ustavni sodniki samo ljudje in torej zmotljivi, iz česar pa gospod Turk potegne povsem napačen sklep, da se potem kakšne njihove odločitve tudi ni treba držati. To bi bila potem anarhija, ne pravna država. Le v primeru, da taki odločitvi tudi vlada in parlament (slednji z dvotretjinsko večino!) nasprotujeta, imata (in to samo onadva) ustavno dopustno možnost, da je ne izvršita: da spremenita ustavo tako, da jima potem zakona, ki je bil prej z ustavo v nasprotju, ne bi bilo več treba spremeniti. (Ob tem nujna pripomba: da politiki te možnosti ne bi zlorabljali, bi bilo nujno, da bi spremembe ustave morale biti podvržene še potrditvi na ljudskem referendumu, česar naša ustava zdaj žal ne zahteva.)

Tudi nasproti odločitvi ustavnega sodišča, da mora biti obvezni del osnovnošolskega programa tudi v zasebnih šolah stoodstotno državno financiran, sta vlada in parlament imela možnost ustavo spremeniti tako, da to ne bi bilo več po ustavi zapovedano, a te možnosti nista znala (ali zmogla) izkoristiti. Kar mene osebno veseli, ker bi bila taka sprememba ustave brez ljudske potrditve na referendumu zame vsebinsko hudo problematična. Toda ustavno besedilo je ostalo nespremenjeno – in odločbo ustavnega sodišča je treba izvršiti. Časovni odlog, ki si ga je za to (ob privolitvi dela desnice) vzela nova Šarčeva vlada, je pa res zadnje, kar bi si politiki tu smeli privoščiti – če nočejo že tako hudo načetega zaupanja ljudi v pravno državo dokončno uničiti.

In za konec še ta opomba: med levico in desnico v tej točki žal ni bistvene razlike. Kot »leve stranke« zdaj nasprotujejo uresničitvi odločbe o financiranju zasebnih šol, tako (in še precej bolj ignorantsko) je Janševa vlada kar štiri leta (2004–2008) zavračala uresničitev odločbe ustavnega sodišča iz leta 2003 o izbrisanih – in to zgolj o tem, da se jim povrne nezakonito odvzeti status stalnih prebivalcev Slovenije. Pravico do odškodnine jim je namreč priznalo šele Evropsko sodišče za človekove pravice leta 2012. A Slovenija (enako pod naslednjo Janševo kot temu sledečo drugačno vlado!) jim je tudi to pravico do odškodnine spet protiustavno omejila – in šele marca 2018, ko je rok za vlaganje odškodninskih tožb že potekel, je ustavno sodišče končno to protiustavno omejitev le razveljavilo. Prepozno: od okoli 26.000 izbrisanih bi jih po zakonu tožbe smelo vložiti le okrog 11.000, od teh pa jih je – ker je bil zakon tak, kakršen je bil – res vložilo tožbe le 341.

Zavlačevalni in odvračevalni manevri so torej tej »pravni državi« odlično uspeli. Tudi od teh 341 »trmastih« bo na koncu odškodnine res dobilo morda trideset ali petdeset – zakaj drugi ne, pa vam bom povedal čez nadaljnjih deset let, ko bo te farse, upajmo, končno konec. Če bom takrat še živ in sposoben pisanja. Od 25.671 izbrisanih jih je že doslej vsaj tri tisoč že umrlo.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče