Kot prvo zbode v oči, da deklaracija ne navaja ključnih podatkov o številu prebivalcev na zemeljski obli, še posebej o velikih spremembah v različnih časovnih obdobjih in na različnih koncih sveta. Za razumevanje pravih vzrokov migracij so to ključni podatki.

Ob prvem letu našega štetja je na Zemlji bivalo le 100 milijonov ljudi, danes nas je 76-krat več, to je kar 7,6 milijarde. Prelomno obdobje predstavlja pojav (prve) industrijske revolucije. Od leta 1800, ko je prebivalstvo Zemlje štelo le eno milijardo, se je po njeni zaslugi število prebivalcev v dveh stoletjih povečalo kar za 7,6-krat na 7,6 milijarde. V zadnjih dveh stoletjih se je v vsakem stoletju število prebivalcev povečalo za 3,3 milijarde.

Stoletja dolgo obdobje do leta 1800 pred pojavom industrijske revolucije izstopa po skromni rasti števila prebivalcev Zemlje. Vsako stoletje se je njihovo število povečalo povprečno le za skromnih 50 milijonov. V prihodnjih treh desetletjih do leta 2050 pa bo število prebivalcev Zemlje doseglo rekordnih 10 milijard ali v vsakem desetletju 800 milijonov več prebivalcev.

Statistični podatki ne razkrivajo pravih razmerij. Prebivalstvo se številčno najhitreje povečuje v najmanj razvitih državah tretjega sveta. Rast prebivalstva v nekaterih razvitih državah pa ima že negativen predznak. V prihodnjih 30 letih bo Evropa imela za 0,1 odstotka negativno demografsko rast, Azija bo imela za 0,5 odstotka pozitivno rast, Afrika pa bo dosegala najvišjo, skoraj 1-odstotno (0,9 odstotka) rast prebivalstva.

Nagla rast števila prebivalcev Zemlje je zaradi omejenih naravnih dobrin za zdaj nerešljivi problem. Strokovnjaki opozarjajo, da danes letno razpoložljivi obseg naravnih dobrin porabimo že v obdobju sedmih mesecev. Zmogljivosti planeta Zemlja so omejene absolutno in človeštvo je (smo) že na njihovi zgornji meji.

Drugo vprašanje, na katerega v deklaraciji ni skoraj nobenih odgovorov, je (krivična) razporeditev bogastva sveta. Takšna, kakršna je danes, nima legitimnosti. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je uveljavil sistem, ki je legaliziral kopičenje bogastva v rokah manjšine. Podatek, da danes le 66 milijarderjev (»gospodarjev sveta«) poseduje toliko bogastva, kot ga premore 3,5 milijarde revnejšega dela prebivalcev Zemlje, pove vse. Obrazec razdelitve bogastva sveta v razmerju 99 proti 1 je tragična podoba sveta, v katerem dobrih sedem milijard prebivalcev Zemlje poseduje toliko premoženja, kot en sam odstotek najbogatejših.

Obseg revščine in lakote v človeški civilizaciji 21. stoletja je sramota političnih elit. Vsake 3,5 sekunde umre en prebivalec zaradi lakote. Pod pragom absolutne revščine, ki ga predstavlja 1,25 dolarja na dan, živi danes skoraj deset odstotkov (815 milijonov) prebivalstva zemlje. Ločnico še vedno predstavlja meja med severom in jugom. Medtem ko v ZDA in Kanadi BDP na prebivalca znaša 60.000 oziroma 45.000 dolarjev, v Evropi 35.000, Afrika dosega komaj 3000 dolarjev, podsaharska Afrika pa vsega 1500 dolarjev.

Osrednji razlog migracij je revščina v tistih delih (državah) sveta, kjer se tudi najhitreje povečuje število prebivalcev. Prerazporeditev bogastva sveta ni trajna rešitev, bi pa učinkovala kot čudež za obubožane milijarde prebivalcev Zemlje, vendar se voditelji 150 držav in vlad ter visoki predstavniki do teh osrednjih problemov migracij v marakeški deklaraciji niso opredelili. Zakaj tega niso storili in so se zavzeli le za varne, urejene in zakonite migracije?

Odgovor je kot na dlani: politične elite nimajo takšne moči. Oblastna moč je v rokah »gospodarjev človeštva«, kot manjšino bogatih v knjigi Kdo vlada svetu imenuje ameriški filozof Noam Chomsky. Jeza ljudi bi se morala usmeriti nanje, ne pa na migrante, njihove žrtve. Kje je izhod?

Manjšina »gospodarjev sveta« vedri, vendar v zavetju (legalnosti) predstavniške demokracije. Ali ni to dovolj tehten razlog, da se prebivalci Zemlje kar se da hitro in odločno poslovimo od predstavniške (navidezne) demokracije in njej lastne revščine množic? To je prava rešitev, saj se dolgoročna blaginja večine prebivalcev Zemlje lahko uresniči le v razmerah neposredne demokracije.

Janez Krnc, Litija