Ni vsako leto petek britanskih debelih mačkov (fat cat friday). Odvisno je od dne, ko se Otočani prvič po novem letu, ki prinaša le en dela prost dan, vrnejo na delo, dogaja pa se že vrsto let: v premoru za kosilo četrtega dne novega leta, po polovici (ne ravno) »šihta«, je dotedanji zaslužek mogotcev enak celoletnemu zaslužku Otočank in Otočanov s povprečno plačo. To je verjetno dan, ko se na Otoku bolj kot druge dni v letu zavedajo, kako zelo velika je neenakost, ki se povečuje, v drugi najbolj kapitalistični državi sveta. Prve so še vedno ZDA, a jih Britanija lovi. Brexit bo, čeprav se tega milijoni tistih, ki ga še zagovarjajo, ne zavedajo, neenakost otoške družbe gotovo še povečal, če bodo konservativci ostali na oblasti, saj je prikrit projekt desničarskih zagovornikov neoliberalizma.

390 milijonov za plače 100 direktorjev

Povprečna plača generalnih direktorjev (brez raznih dodatkov in nagrad) stotih največjih britanskih podjetij je bila lani 3,9 milijona funtov (4.336.956 evrov). To pomeni, da so njihove letne plače 133-krat višje kot otoška povprečna plača (ta je nekaj več kot 29.000 funtov). Obenem je 321-krat višja od minimalne plače, 217-krat višja od na primer plače negovalk in 121-krat višja od plače medicinske sestre. Debeli mački so nekoč, v času industrijske revolucije (edina revolucija, ki jo je doživela Britanija), rekli le ponavadi rejenim direktorjem bank. Večina današnjih debelih mačkov je vitkih, saj skrbijo za svoje zdravje in kot velika večina bogatih dočakajo precej več let kot revni Britanci, kar je gotovo najbolj nesprejemljiva posledica neenakosti v družbi.

Neenakost v britanski družbi se je začela resno povečevati konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, pod vladavino železne premierke Margaret Thatcher, ki je sprožila privatizacijo skoraj vsega razen zraka (pa še o tej so zakrožile razne ideje). V petdesetih letih prejšnjega stoletja so direktorji zaslužili v povprečju »le« dvajsetkrat več od državnega povprečja. Zdaj ne zaslužijo 133-krat več, ker bi bili pametnejši ali bolj delavni, ampak ker so veliko bolj pohlepni. Modre ekonomske glave že dolgo ugotavljajo, da so pretirani zaslužki vodilnih nekaj slabega za moralo, poslovno uspešnost in družbo, a to debelih mačkov ne zanima. Ne zanimajo jih študije, ki kažejo, da imajo bolj neenake družbe najvišjo raven duševnih težav, pretirane debelosti, odvisnosti, zasvojenosti z mamili ter nižjo družbeno mobilnost in zaupanje. Bolj jih zanima to, da imajo čim več vladajočih politikov po žepih. Številni britanski poslanci imajo drugo, tretjo in več služb – s sedanjem v nadzornih organih podjetij.

V 29 urah do povprečne letne plače

Pohlepu otoških direktorjev ni videti ne konca ne kraja. Njihova povprečna lanska plača 3,9 milijona funtov je bila kar enajst odstotkov višja kot leto prej, medtem ko so plače njihovih zaposlenih in vseh drugih stagnirale. Letos so morali delati le 29 ur, da so zaslužili toliko, kolikor bo Otočan s povprečno plačo v celem letu. Dve uri manj kot lani. Koliko so zaslužili na uro? Nekaj več kot 1000 funtov (1112 evrov), kar je približno 128-krat več, kot je državno neobvezno tako imenovano urno plačilo za preživetje, ki je 7,83 funta (obvezno minimalno urno plačilo je 7,38 funta).

To so ugotovitve Centra za visoke plače, ki poudarja, da so pretirani zaslužki in tako imenovana kultura superzvezdniških direktorjev spodrsljaj korporacijskega upravljanja, ker je podjetniški uspeh odvisen od kolektivnih prizadevanj, zaradi katerih bi morali biti vsi bolj pošteno nagrajeni za svoj trud. Sindikati pravijo, da je nujno preoblikovanje britanske ekonomije, da bi ta spet postala pravična. Opozicijski laburisti so ocenili, da to poročilo opozarja na to, da je korporacijska kultura v nekaterih delih postala zelo popačena, pa tudi, da konservativna vlada kljub številnim obljubam ni naredila ničesar za ustavitev povečevanja neenakosti v družbi, kaj šele za to, da bi jo zmanjšala.