Nekateri so imeli srečo, da so od pomembnih bližnjih v otroštvu pridobili ustrezne delovne stile in veščine upravljanja časa. Mnogi pa te sreče niso imeli in se morajo boljših načinov naučiti kot odrasli. »To je velikokrat trd oreh,« je poudaril Sandi Kofol, univ. dipl. psiholog iz podjetja O. K. Consulting, ki se posveča poslovni psihologiji. Trd oreh zato, ker gre za zakoreninjene vzorce, ki jih ni mogoče zamenjati čez noč. »Nekatere ljudi so v njihovih otroških in najstniških letih starši vrednotili glede na njihovo natančnost ali hitrost. Takšni ljudje imajo, tudi ko odrastejo, ves čas občutek manjvrednosti, če pri svojem delu niso dovolj natančni in hitri. Pomemben del službovanja se zato ukvarjajo sami s sabo in z vprašanjem, ali bodo v očeh drugih dovolj dobri,« je povedal sogovornik.
Za vse je dela preveč, časa pa premalo
Bodi popoln, pohiti, potrudi se, ustrezi drugim, bodi močan – to je pet notranjih priganjalcev, »drajverjev«, kot jim pravi Kofol, ki usmerjajo naš način dela in razporejanje časa. »Vsak človek lahko pri sebi odkrije vsaj enega in vsak izmed njih ima določene pluse in minuse,« je dejal Kofol, znan kot predavatelj na delavnicah za zaposlene v različnih podjetjih in zavodih. Oseba, ki jo poganja želja po popolnosti, vse stvari počne zelo natančno, osredinja se na podrobnosti, vzame si veliko časa za delo in izdelek odda z veliko težavo, saj verjame, da bi bil lahko še boljši. Taka oseba ima občutek, da ne more delovati drugače. Seveda zaradi vsega naštetega izgublja veliko časa. Človek z drugačnim delovnim stilom, ki želi ugajati, razmišlja takole: »Kaj si bodo pa drugi mislili o meni, če nanje preložim delo, ki ga sam ne zmorem opraviti? Ne bodo me imeli več radi.« In spet zmanjka časa, ker zaradi želje po sprejetosti razbremeni druge in obremeni sebe. Tisti najhitrejši v pisarni pa meni, da kar koli dela, ni in ni dovolj hiter. Naloži si ogromno, a ima hitrost prednost pred natančnostjo. Nato pa se ob napakah pritožuje, da je vsega preveč, časa pa premalo.
Ukvarjanje s seboj se obrestuje
»Pomembno je, da svoje notranje priganjalce ozavestimo in se prilagodimo različnim delovnim okoliščinam,« je poudaril Kofol. »V situacijah, ki zahtevajo natančnost, zavestno uporabimo delovni stil bodi popoln. Sicer pa si prizanesemo in v neki drugi situaciji, ko izdelek ni tako zelo pomemben, uporabimo delovni stil pohiti.« Po besedah sogovornika pri nekaterih ljudeh do sprememb delovnih navad pride zelo hitro. Že dan po izobraževanju začnejo funkcionirati bolj optimalno.
Če so v ozadju vzorci iz otroštva, pa ne gre hitro, saj ljudje takrat potrebujejo več časa in dodatno individualno obravnavo, včasih celo psihoterapijo. »Razumejo, kaj bi bilo prav, a nekaj znotraj njih enostavno ne dovoli sprememb,« je pojasnil Kofol, ki sledi naslednji matematiki, ko govori o spremembah: »Če se v 100 primerih 20-krat odzovemo na nov način, je to že obetaven za četek. V naslednjih 100 primerih je cilj 50 na novo naučenih odzivov. Cilj pa je izbira pravega delovnega stila vsaj v 80 odstotkih primerov.« Sogovornik dodaja, da je besedna zveza upravljanje časa kljub njegovi uporabi tudi za potrebe tega prispevka nekoliko neustrezna: »Saj če smo natančni, časa ne moremo zares upravljati. Čas je konstanta. Lahko pa upravljamo sami sebe znotraj časa, ki ga imamo na razpolago. In ukvarjanje s seboj se obrestuje na vseh področjih življenja, tudi v prostem času, ki nenadoma dobi več prostora, ko se službenih izzivov lotimo bolj premišljeno.«
