Ko v vseh (tudi državnih) sredstvih obveščanja poročajo o vsaki malenkosti, ki se je zgodila v zadnji fari, pa ostajamo na drugi strani v tem adventnem času »drugorazredni« državljani, ki spoštujemo samo temeljne človeške vrline in živimo v skladu z njimi. Za nas v tem vsemogočnem božičnem času ni prostora, smo nepotrebni del narodovega telesa, ki si ne zasluži pozornosti – ker pravzaprav za prvorazredno skupino ne obstajamo. Ob vsej tej nepravičnosti in dvoličnosti naj torej nagovorim še pozabljeni del ljudstva slovenskega, ki je verjetno potomec predkrščanskih prebivalcev tega dela sveta, ki so verjeli predvsem v naravo in njene moči (naravne ali nadnaravne) ter v dobro v človeku.

In pomislite na šok, ki bi ga doživeli poslušalci Radia Slovenija, ko bi v živo prenašali priprave na naše družinsko kosilo – obred, ki je zagotovo intimen, zaseben v vsakem pomenu besede – tako kot so na predvečer božiča razgalili v neposrednem prenosu številno slovensko družino s pomočjo novinarja in prisotnega duhovnika. Za nameček smo celo izvedeli, da so v družinskem podjetju uvedli skupinsko molitev. Torej kot ateist nimam možnosti zaposliti se pri njih.

Sprašujem se, kako naj bi Slovenci postali spravljen narod, ko že teh dveh delov naroda ne znamo pravično obravnavati (da predstavnikov ostalih, manjših religij niti ne omenjam). Sprašujem se, kako se ob božičnem nagovarjanju počutijo tisti, ki ne verjamejo svetopisemskim pripovedim, mednje spadam tudi sam. Sprašujem se, zakaj se mora človeško bitje v najbolj nebogljeni fazi življenja soočiti s strašno obremenitvijo neke dogme, ki naj bi ga spremljala vse življenje, očitno proti njegovi volji. Živali svoje mladiče varujejo, jih učijo veščin preživetja, zagotovo pa jih ne obremenjujejo z nepotrebnim. Sam sem pri svojih šestdesetih izvedel, da so me v zgodnji mladosti (približno tri leta naj bi bil star) sorodniki brez vednosti staršev odpeljali v cerkev, kjer naj bi bil krščen. Toliko o morali in poštenosti.

Naj se na koncu obrnem še v skladu z dnevnopolitično situacijo na nekatere veleumne politike ter celo izobražence (da jih ne naštevam, jih je preveč): mnogi so namreč postali pripadniki Cerkve šele v zreli dobi, ko so čutili, da jim bo ta preobrat koristil v njihovih sebičnih stremljenjih. Cerkev pa očitno ne gleda na čistost duše, temveč šteje ovčice in se veseli povečanja črede.

Evrope ne bo pokopalo pomanjkanje krščanskosti, temveč pomanjkanje vere v človeka. Poleg zaničevanja narave, seveda.

Srečko Knafelc, Krvava Peč