Neobčutljivost voditeljev za sobivanje na skupnem planetu je več kot očitna. Mir, ki si ga niti ne trudijo doseči ali pa si zanj prizadevajo z vojnami in konflikti oziroma drugačnim širjenjem svojega vpliva, na primer ekonomsko in finančno, je popolno nasprotje še pred kratkim neke druge ideologije. Ta je svet predstavljala kot »globalno vas«, kot težnjo za prost pretok idej, blaga in storitev ter seveda tudi ljudi. Zadeva pa se je »sfižila« že pri prostem pretoku ljudi. Razlog je poudarjena večvrednost bogatih držav in nepripravljenost na solidarnost in medsebojno pomoč. Namesto da bi najhujše zlo na svetu, to je vojno, poskušali odpraviti ali vsaj omejiti, se dogaja prav nasprotno. Zato ne morem reči, da so odgovorne revne in izkoriščane države ter ljudje v njih. Nasprotno. Krivce je treba iskati v »demokratičnih« državah Zahoda, pa tudi Orienta. Na prvem mestu so ZDA in Evropa.

Lahko je biti človekoljub in demokrat, če si bogat. Če si revež, je situacija zelo drugačna. Odvisnost potiska ljudi v človeške stiske, ki jih pravzaprav danes na svetu ne bi smeli imeti. Dnevni posnetki sestradanih otrok v Jemnu, večdnevno potikanje ladje z begunci po Sredozemlju zaradi nemožnosti pristanka oziroma sprejema beguncev, kruto pobijanje kitov na Japonskem itd. so vsebine, ki kažejo na egoizem velikih, »demokratičnih« in močnih držav in voditeljev. Tisto, kar jim ustreza, si vzamejo s polno obložene mize skupaj z nadnacionalkami, drobtinice pa so dovolj za revne in nemočne, a tudi za nekatere pohlevne in podrejene države. Prav tako kot je nepotreben egoističen odnos do soljudi, je nepotrebna tudi namišljena večvrednost ljudi do narave. Ne samo do omenjenih veličastnih kitov, temveč tudi do zraka, vode in zemlje. Svojo nemoč in tudi nesposobnost solidarno hitro ter učinkovito odreagirati so »veliki« pokazali tudi ob zadnjih vulkanskih izbruhih, potresih in cunamijih. Nisem zasledil hitre pripravljenosti za pomoč in ublažitev teh posledic.

Pa tako je lahko in možno človeško sodelovanje. Na primer v vesolju, torej zunaj planeta, ko se pokaže vsa majhnost ljudi. Na Zemlji pa to seveda »ni mogoče«. Ali pa se tega sodelovanja ne zavedamo. Morda pa bi le bilo umestno odstraniti žico v glavi ter na meji in se oglasiti kot človek. Tudi v Sloveniji. Zato imamo naše izvoljene predstavnike, ki nas predstavljajo. Vse želje in upanja za boljši jutri so z egoizmom, medsebojnimi novimi oborožitvenimi sistemi, postavljanjem sebe za nadljudi in na prvo mesto, le pobožne želje običajnih prebivalcev tega planeta, vedoč, da so neuresničljive.

Pa bi pravzaprav glede na stopnjo človeškega razvoja morale biti realne in glede na majhnost planeta odstranjene vse potencialne in dejanske nevarnosti za vojne, lakoto in izkoriščanja v svetu. Pravzaprav sploh ne potrebujemo nobenega svetovnega policaja. Potrebujemo pa več človečnosti. In tudi to, da se oglasimo in povemo, da je nekaj prav, drugo pa ne. Predvsem pa, da ravnamo prav. V bistvu sploh ni težko. Razen za egoiste. Srečno vsem, ki si želimo miru in blagostanja za vse ljudi sveta.

Miloš Šonc, Grosuplje