To so bila nekoč večinoma revna območja, kjer so se stežka preživljali s kmečkimi opravili. Skozi vas je tekla gnojnica, s hlevov so se oglašale krave.

Po drugi svetovni vojni so Podgurci začeli hoditi na delo v mesto in jim je kmetijstvo vedno bolj postajalo dodatna dejavnost. Vinogradništvo je tisto, ki se mu ne bodo nikoli odrekli. Kot je normalno, da ima vsaka hiša kuhinjo, mora imeti pravi prebivalec podgorskih vasi vinograd in zidanico. Od pridelanega vina dobička ni, so pa stroški in veselje. »Prid', boš enga spil,« je normalen pozdrav dobrosrčnih domačinov, ki najraje pripovedujejo šale prav na svoj račun: »Ali veš, zakaj v Podgurju ni ločitev?« »Zakaj?« »Ker tudi ženske pijejo.«

Če je to območje nekoč veljalo za zaostalo, danes pridobiva na vrednosti. Življenje sredi narave pod Gorjanci, nekaj kilometrov od mestnega središča, je vse bolj cenjeno. Majice z napisom Bit' Podgurc je luksuz, ki so v obtoku zadnja leta, imajo zelo realno osnovo.

Florjan Kastelic rad poudari, da je že celo življenje dolžan. Kot človeka, ki je vedno pripravljen na šalo, ga ne poznajo le v domačem Dolžu. Ko ga dopoldne obiščem, pove, da so ta mladi ravno odšli na morje: »Eno uro so nosili v avto. Sem jim rekel, saj ne bo hiša zgorela, da je treba vse ven znositi.« Še preden povem, po kaj sem prišel, me vpraša, ali bom kaj spil. Na mizo postavim steklenico Cigojevega merlota, ki sem ga prinesel s seboj. Vzame ga v roke in vidi, da ima 15 odstotkov alkohola: »Joj, tale je pa nevaren. Ga spiješ dva ali tri litre, pa je hitro preveč.«

Zelje, krompir, žganci

Nato mi zaupa življenjsko modrost: »Kdor dolgo pije, dolgo živi.« Od osnov preideva k pozdravu. »Že dolgo se nisva videla,« ga nagovorim, »ti moram kar roko dati.« »Obdrži, obdrži.«

Kastelic je bil eden od desetih otrok. Dva sta kmalu po rojstvu umrla. Na svet so prihajali med letoma 1927 in 1943. »Mama so rodili v porodnišnici le enkrat, mene, leta 1937, ko je bilo še dovolj časa, da so jo ate z vozom peljali v 12 kilometrov oddaljeno novomeško porodnišnico. Kmetija je bila tolikšna, da smo bili skoraj vedno siti. Če smo bili nekaj časa lačni, je bilo veselje, ko je bila hrana na mizi, še večje. Zjutraj smo jedli zelje ali repo in žgance. Če jih je kaj ostalo, smo jih pojedli z mlekom. Za kosilo je bila juha iz krompirja, korenja, kolerabe, zelene, pa kakšen prašič je malo notri stopil. Zvečer je bilo na mizi tisto, kar je ostalo od kosila, sicer pa žganci in zelje. Ali prežganka. Ob nedeljah smo jedli meso. Kadar smo ga imeli. Drugače pa orehove ali smetanove štruklje. Pred tem smo dobili štrukljevo juho. Jajca so bila poredko. Ta so bila v glavnem za v mesto, kjer smo jih prodali in kupili sol in sladkor. Pravi gruntar je tisti, ki 'grunta', kaj bo v skledo dal.«

Hiša, v kateri so živeli, je bila razdeljena na tri dele. Največjemu, kjer so jedli in v katerem je stala velika kmečka peč, so rekli »ta velka hiša«. Tam so spali starši, občasno na peči in okrog nje tudi otroci, ki so običajno spali v »ta mali hiši«. Po več na eni postelji, tako da so imeli eni noge obrnjene v eno stran, drugi pa v drugo. Med obema prostoroma je bila veža, kjer je bila črna kuhinja s »šijo«. Veža je bila brez stropa, pod streho so včasih visele klobase. Ob hiši je bil vodnjak, ki se je uporabljal predvsem za napajanje živine, saj voda ni bila dovolj čista. Po pitno vodo so hodili k studencu. Ženske so imele na glavi svitek, na katerega so posadile lesen škaf. Moški so nosili vodo v lesenih brentah ali drugih lesenih posodah.

»Otroci smo delali in se igrali. Spomnim se, ko je med vojno sestra Francka po nesreči sestri Rezki skoraj odsekala prst. Koža ga je še držala na roki, ko so jo ate odnesli v šest kilometrov oddaljene Stopiče, da so ji ga v vojaški ambulanti prišili nazaj. Rezka je nato dobila bombon, cukr, smo rekli. Ko sem videl, kako prideš do bombona, sem šel v drvarnico, vzel sekiro, roko nastavil na tnalo… Na srečo je to videla soseda in me glasno okregala: 'Boš dal sekiro iz rok, a veš, da ob nedeljah ne smeš delati!' Tako sem ostal brez cukra, imam pa še vedno vse prste.«

»Pri večjih opravilih smo si vaščani medsebojno pomagali. Kot najstniki smo hodili za denar delat v Belo krajino. V nedeljo popoldne smo šli peš čez Gorjance z motiko na rami in se vrnili v soboto zvečer. Največ je bilo dela v vinogradu. Prišli smo do hiše in vprašali, ali rabijo kaj pomoči. Delalo se je od zore do mraka. Za malico smo dobili slanino in kruh. Za kosilo je bil krompir, pa kakšna svinjska glava se je kuhala. Pili smo 'petjot'. To je slabše, zmešano vino, namenjeno delavcem. Boljšega so prodali. Vodo smo pili le, če vina ni bilo. No, saj je je bilo v 'petjotu' verjetno približno pol. V enem tednu sem zaslužil za hlače. Kratke. V šestdesetih letih se je začelo veliko zidati. Drug drugemu smo pomagali pri gradnji hiš. Spomnim se, da je k nam, ko smo zalivali drugo ploščo, prišlo 36 pomagačev. Polovica jih ni imela kaj delati. Če grem danes dopoldne čez Dolž, jih 36 niti doma ni.«

Ob razlagah, kako je nekoč teklo življenje, se da bolje razumeti navade, ki so ponekod aktualne še danes. Pred časom sem prisluhnil pogovoru dveh svojih tet: »Ali veš, da so Jožeta ustavili?« »Pa je napihal?« »Veš, da je, saj je ves dan delal.«

Prvo redno delo je dobil pri komunali, kjer je kopal jarke. Potem je odšel k vojakom in zatem pri gozdnem gospodarstvu označeval parcele po gozdovih, dve leti delal z logarji in nato nekaj časa pogozdoval. Od tam je odšel na žago v bližnje Pogance, kjer je ostal 24 let do upokojitve. »Velikokrat je služba trajala 16 ur. Najprej osem ur v Pogancih in potem še osem v gostilni Pri Anki v Stopičah. Slednjih osem je minilo veliko hitreje kot prvih osem. Vedno sem se spraševal, kako je mogoče, da ura ni enako dolga. Verjetno je bila v gostilni bolj navita. Tam so se nam za šankom pridružili možakarji, ki so z vinom prišli iz vinograda. Več ur so stali z oprtanimi polnimi nahrbtniki vina in pili špricarje. Na žagi nismo smeli piti. Ko so nam vzeli hladilnik, smo pijačo hranili kar v peči. Ko je kakšen možakar s kravico pripeljal hlodček ali dva na žaganje, nam je prinesel poln nahrbtnik priboljškov. Oni, ki so pripeljali s tovornjakom, so samo stresli in odšli. Luštno je bilo na žagi. Nad mano je bila tabla z napisom Prepovedano kaditi, pod nogami pa sem imel več čikov kot žaganja.«

Amaterski igralec

Florjan je nastopal tudi v novomeških amaterskih filmih, ki smo jih snemali s Sašom Djukićem in prijatelji. Pred 20 leti je v filmu prodajal pokvarjene žarnice: »Te so samo za podnevi, zato so cenejše.« Še danes ga kdo vpraša, ali ima kaj žarnic za prodati. Lani smo snemali komedijo Milice 2. Ko je odigral svoje, se je usedel v kot in spremljal nadaljevanje snemanja. »Florjan, ali te peljemo domov?« sem ga vprašal. »Ne, bom do konca gledal. Sem že čez 80 in ne vem, ali bom premiero dočakal, pa moram zdaj videti, kako se bo razpletlo.«

Precej raje kot nastopa v filmih, gobari. Bili so časi, ko je domov nosil polne koše gob. »Zdaj grem tja, do koder lahko pridem z avtomobilom, in malo naokrog. Odkar sem padel s hruške in si zdrobil medenico, je to tako. Tresel sem vejo, a sem bil sam pred hruškami dol. Prijatelji so hoteli biti pametni in so me dražili, zakaj nisem šel raje na 'češpljo', da bi z nižjega padel.«

Čeprav lovec ni bil nikoli, ve marsikatero zgodbo o zeleni bratovščini izpod Gorjancev.

»Med lovom so se ustavili, da bi nekaj pojedli. Vsi razen enega so dali v skupni kotel kuhati klobase. Med kuhanjem je slednji odšel na daljšo potrebo. Ostali so mu jo hoteli zagosti in so v njegovo klobaso, ki jo je imel v nahrbtniku, natlačili pasje iztrebke. Ko se je vrnil, je stopil do nahrbtnika in rekel: 'Jah, nič, bom dal pa še jaz kuhati,' ter vrgel klobaso v skupni kotel. Lovci v trenutku niso bili več navdušeni nad svojo potegavščino.«

Florjan Kastelic je moj stric. »Imaš srečo, da si mojo sestro za mamo dobil,« mi da vedeti. Moje slovo od Dolža tudi tokrat ni bilo hitro in enostavno. Srečal sem še enega strica, teto, bratranca in vsi so me prijazno povabili: »Pridi, boš enkrat pil!« Florjan pa je za konec še enkrat razložil o tukajšnjem luksuzu: »Dolž je lep. Imamo vse, kar potrebujemo. Trgovine, gostilne, črpalko, bankomat, še mrliško vežico imam čisto blizu. Ko bom za tja, bom šel kar peš.«