Loinger se je rodil leta 1910 judovski družini. Ko je služil v francoski vojski, so ga leta 1940 ujeli nacisti, a zahvaljujoč njegovemu videzu - modrim očem, svetlim lasem in atletskim sposobnostim - v njem niso prepoznali Juda. Tako je uspel kmalu pobegniti.
Vrnil se je v Francijo in se pridružil skupini Oeuvre de Secours aux Enfants (OSE), ki je skušala pomagati judovskim otrokom, katerih starši so bili ubiti ali poslani v koncentracijska taborišča.
Ta skupina je otroke v majhnih skupinah tihotapila čez slabo zavarovano francosko-švicarsko mejo. Loinger jih je reševal tudi tako, da jih je pod krinko poletnih taborov peljal na nogometno igrišče na meji s Švico, kjer je žogo poslal proti meji in otroke pozval, naj gredo ponjo. Nekatere je tudi oblekel kot žalujoče in jih peljal na obmejno pokopališče, kjer so nato s pomočjo pogrebniške lestve preplezali ograjo in pobegnili.
Skupno je rešil okoli 350 otrok.
Francija in Izrael sta Loingerja za njegovo delo večkrat nagradila, leta 2016 je dobil tudi nemški križ za zasluge, poroča nemška tiskovna agencija dpa.
Iz Francije so v času druge svetovne vojne pod nemško okupacijo deportirali okoli 75.000 Judov, tudi otrok. Skoraj vsi so umrli v koncentracijskih taboriščih in drugih nacističnih ustanovah.
