Poslabšanje gospodarskega stanja naših proizvodnih podjetij, ki ga je povzročila vsesplošna recesija, je povzročilo, da je bila takrat pristojna vlada prisiljena sprejeti nam neljube ukrepe, ki smo se jih takrat zavedali in bili primorani z njimi tudi soglašati. Tudi je bilo takrat povedano in zapisano, da so ti ukrepi začasni in da se jih bo popravilo, ko bo to dovoljevala gospodarska rast in z njo povečan priliv v državno blagajno.
Sedaj je ta čas tu, naša gospodarska rast je ena najuspešnejših celo v Evropi. To smo po desetletnem varčevanju nestrpno pričakovali, tako v državni zaposlitveni strukturi kot v šolstvu, zdravstvu, vojski, policiji in še kje. In na ta čas smo nestrpno čakali tudi upokojenci.
V drugi točki trdite, da konkretnega poračuna poprave krivic v denarju oziroma evrih vlada ni dolžna izpeljati za nazaj. Naj vas mimogrede spomnim, da vlada Alenke Bratušek ni pristopila k popravljanju krivic za nazaj, ker to takratni čas še ni dopuščal. Vlada Mira Cerarja pa je v letih 2014–2018 že pristopila k delni odpravi varčevalnih ukrepov pri otroških dodatkih, državnih štipendijah in še kje, čeravno teh krivic po vaše ni povzročila.
Gospa Ksenija Klampfer, sedanja ministrica za delo, družino in socialne zadeve, je pred popravkom vseh teh krivic za nazaj v sociali izjavila, da se ji je zdelo dokaj nesprejemljivo, da bi v času, ko imamo že nekaj let eno najvišjih gospodarskih rasti, še vedno veljali ti družinski varovalni ukrepi. In v celoti je bilo potrjeno, da se s 1. 1. prihodnje leto ponovno preide k stoodstotnemu obračunavanju vseh družinskih prejemkov, kot so nadomestila za bolniško odsotnost, otroški dodatek za tretjega otroka, štipendije itd.
Kaj pa poprava plač za šolstvo, zdravstvo, državno upravo in drugo? Ali, gospod soimenjak, to ni bila poprava krivic za nazaj, ki jo je potrdila ta vlada, čeravno je ni povzročila?
Zakaj potemtakem ni mogoče to storiti še za upokojence? Nikoli nisem s poračunom za nazaj v absolutnem znesku mislil na vso v desetih letih povzročeno krivico, temveč na pošteno popravo pokojnine za odstotke, ki smo jih izgubili z neusklajevanjem naših pokojnin po veljavni zakonodaji, pa čeravno bi bilo to storjeno postopno in v daljših časovnih presledkih.
Naj vam na kratko s prikazom deležev povprečnih neto pokojnin in povprečnih neto plač v odstotkih predstavim naslednje. Leta 2000 je pokojnina dosegla 68,1 odstotka povprečne plače, leta 2005 62,7, leta 2010 59,7 in leta 2016 le še 54,9 odstotka povprečne plače. Iz tega je mogoče videti, kako globoko in naglo tonemo z našim upokojenskim standardom.
V vseh zadevnih sprejetih in potrjenih upokojenskih aktih, ki temeljijo tudi na memorandumu ZDUS 2018, je zapisano, da je nujno treba postopno doseči stopnjo 63,5 odstotka od pokojninske osnove za polno 40-letno delovno dobo. V primerjavi vsebin omenjenega memoranduma 2018 ZDUS, koalicijske pogodbe ter pripomb in predlogov ZDUS jasno piše, da je ob spodbudni nadaljnji gospodarski rasti skupaj z uskladitvijo pokojnin nujno treba preiti k izrednim uskladitvam, ki bi vsaj delno ublažile učinke interventne zakonodaje. In za tovrstno uskladitev in poravnavo krivic se vseskozi zavzemam.
V ilustracijo naj zapišem še pregled koalicijskih zavez v mandatu 2014–2018, ki jasno kaže, da je koalicija posvečala premalo pozornosti problemom in izzivom, ki jim je v Sloveniji izpostavljena starejša populacija.
Koalicijske zaveze so bile opredeljene v 15 vsebinskih točkah in večina med njimi je že bila na dnevnem redu mnogih vlad v preteklih mandatih, a sta doslej še vedno uresničeni le dve: to sta strategija dolgožive družbe ter vladni svet za aktivno staranje in medgeneracijsko sodelovanje. Delno uresničeno je izplačevanje letnega dodatka, spodbujanje prostovoljstva, sredstva EU sicer so na razpolago, a niso razdeljena. Preostalih 10 zavez je žal tudi v prejšnjem mandatu vlade ostalo neuresničenih.
Janez Turk, Dob
