Voziti ali biti vožen? Tovrstnega hamletovskega vprašanja si sami ne postavljamo prav pogosto. Za volanom se pač počutimo precej bolje, voziti različne avtomobile nam predstavlja težko opisljiv užitek. A vendar smo pred časom spoznali tudi avto, pri katerem smo za trenutek pomislili, da bi se v njem celo raje pustili voziti: lexus LS.
Krivo je bilo, da smo se z njim spoznali z »napačne« strani, pri zadnjih desnih bočnih vratih. In to le zato, ker smo na zadnji sedež želeli odložiti manjšo vrečko, nakar smo ga zagledali – ne, ni bil sedež, bil je pravi fotelj, s podporo za noge, na katerega smo se s svojimi 190 centimetri še ravno udobno zleknili. In da, takrat bi zlahka pristali na to, da bi nas zapeljal nekdo drug, še sploh, ko smo vključili izjemno učinkovito masažno funkcijo in ugotovili, da bi si bilo mogoče na ekranih, ki jih imata na voljo oba potnika zadaj, ogledati tudi kak film. A ker drugega voznika ni bilo, smo bili pač primorani za volan sesti sami. In kljub vsemu opisanemu nam ni bilo žal…
No, še preden smo do vozniškega sedeža prišli, se nam je zazdelo, da je pot do tja nenavadno dolga. Pogled na tehnične podatke je razkril, zakaj: kar 5,24 metra LS meri v dolžino, kar je že mera podaljšanih luksuznih limuzin in hkrati edina, s katero je ta japonec na voljo. Pri čemer nam je postalo jasno tudi, da za to dolžino v notranjosti niti ni bil tako zelo prostoren, saj je dejstvo, da je bil ob našem poležavanju na »fotelju« prednji sedež pomaknjen povsem naprej in napol zložen, tudi na tistem za voznikom pa ni delovalo, da bi bilo prostora ravno »neomejeno«. Pa da ne bo pomote, LS zadaj kakopak je prostoren in predvsem udoben, a za to dolžino in ob 3,13 metra dolgi medosni razdalji…
Ob omenjenem »sprehodu« med zadnjim in prednjim delom avtomobila nam je v oči padla tudi ogromna in atraktivna prednja maska, ki LS nadene agresiven in športen videz, a za volanom smo hitro spoznali, da ta avto ni namenjen za športno vožnjo. No, še prej pa smo spoznali nekaj drugega – da je voznikovo delovno okolje zares nekaj posebnega. Mehko usnje objema domala sleherni kvadratni centimeter, pa ne samo sedežev, temveč tudi notranjega dela vrat in armaturne plošče. Ko že omenjamo objem, dodajmo, da se v notranjosti počuti objetega tudi voznik, a na nekakšen mehak način, kot bi ga udobni sedeži in okolje udobno prisesali nase. Tudi vožnja je nato izjemno mehka, udobna in zaradi hibridnega sistema elektromotorja in 3,5-litrskega bencinskega motorja, ki se pohvalita s 359 konji (264 kW) kombinirane moči, izredno tiha, občutek je podoben, kot bi lebdeli nad cesto. Vse skupaj skazijo le sunkoviti pospeški (do stotice LS pospeši v vsega 5,5 sekunde), pri katerih avto postane nenavadno in za ta razred preveč glasen, sploh zato, ker je zvok motorja pri tem sila neprijeten. Je pa res, da se takšnim pospeškom lahko izognete, pa se boste še vseeno peljali hitro in se bo avto precej dobro odzival, pri čemer se vam bo, sploh če se ne boste veliko vozili po avtocesti, tudi poraba lahko ustavila pod desetimi litri; na našem testu se je natančno pri njih.
Nas je pa nekaj pri lexusu LS še posebno zmotilo. Ne, ni bila cena 150.400 evrov, saj je jasno, da gre za avto za redke izbrance. Ta namreč glede na to, kaj vse je avtomobil ponujal (za naštevanje vse opreme ne bi zadostoval niti ves prostor, ki ga namenjamo temu tekstu) in koliko stanejo nekateri drugi podobni in slabše opremljeni, pa naj se sliši še tako čudno, niti ni bila previsoka. Zmotilo nas je nerodno in za tak avto neustrezno upravljanje infozabavnega sistema. Drsna ploščica od voznika zahteva preveč dela in sami se je nismo mogli navaditi, požrla nam je preveč živcev in časa. Sploh zato, ker je na trgu polno drugačnih in boljših rešitev, bi po njih lahko posegli tudi pri Lexusu in ponudili kaj bolj priročnega. Kdor bo avtomobil vozil, bo to pač občutil, a ima LS vseeno dovolj drugih adutov, s katerimi bo prepričal predvsem tiste, ki si v tem razredu želijo nekaj drugačnega. Kdor bo vožen, pa se bo tako in tako požvižgal na vse in bo zgolj užival.
