Miselno smo še vedno v socializmu in spremembe, ki bodo ali bi v temeljih zamajale sistem, se ne morejo zgoditi hitro, ker je to proces, ki stalno poteka in nikoli ni končan. Spremembe v zdravstvu so namreč stalno potrebne, pač glede na potrebe prebivalstva, razvoj znanosti in materialne možnosti družbe. Če ne bo širšega soglasja in sodelovanja vseh zdravstvenih delavcev in politike, se bodo razmere še naprej samo slabšale. Namesto reforme je pravzaprav potrebna revolucija, in to v naši miselnosti, problem pa je v tem, da vsako spremembo pričakamo na »nož«. In zdaj bom povsem konkreten. Popolnoma se strinjam z ministrom, da morajo bolnišnice postati gospodarske družbe, katerih solastniki bi bili v prvi vrsti država, občine in nenazadnje tudi zaposleni, ki s(m)o v teh zavodih dobesedno pustili del življenja. In upam, da bo pri svojih načrtih uspešen.
V Nemčiji vsako leto ukinejo kakšno manjšo bolnišnico ali jo združijo z večjo, ker so ugotovili, da je za kolikor toliko varno in predvsem celostno obravnavo bolnikov, torej za varno in strokovno delo, treba imeti vsaj najpomembnejše specialnosti. Vsaka bolnišnica mora imeti vsaj interno medicino, najpomembnejše veje kirurgije (zlasti travmatologijo), pediatrijo in ginekologijo s porodnišnico. Seveda pa lahko tudi druge, če to zahtevata obolevnost prebivalstva in oddaljenost od drugih specialističnih oddelkov (na primer nevrologijo, otorinolaringologijo, infektologijo itd.). Urgentnih primerov pa je toliko, kot jih pač je. Drugačen je problem zdravljenja kritično bolnih, ki ne more biti zaupano komurkoli in kjerkoli, pa če je nekdo še tako dober strokovnjak, saj je poleg denimo dobrega kirurga potrebna dostopnost specialistov različnih strok, kar se je v vsej svoji nesprejemljivosti pokazalo ob obupnem poskusu politike pri ustanovitvi Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni. Strokovnjaki različnih specialnosti morajo biti dostopni ali prisotni neprekinjeno, ne pa biti nekje daleč proč od bolnikov, ki so jim bili zaupani.
Država z dvema milijonoma prebivalcev ima po mojem mnenju preveč razdrobljen zdravstveni sistem, ki je (tudi) zato drag in premalo učinkovit. In ker je država slab gospodar, ki ne more skrbeti za toliko zdravstvenih zavodov, imamo to, kar pač imamo. Večina zavodov je še iz časov, ko ni bilo dobrih prometnih povezav. V njih je mnogo strokovnega kadra in drage medicinske opreme, ki je pogosto ni mogoče uporabiti ravno tedaj, ko je najbolj potrebna. Zato je veliko improvizacije in premeščanja v druge bolnišnice (in porodnišnice!). Slovenija trenutno potrebuje dva klinična centra in osem močnih regijskih bolnišnic. Vse preostale bi se lahko preoblikovale in se morale preoblikovati v specializirane ustanove. Organizacijsko, strokovno in tudi finančno pa bi morale biti povezane z večjimi zavodi. Ne bom omenjal nobene bolnišnice (in porodnišnice), saj to vedno sproži žolčno, neargumentirano in populistično razpravo. Ni smotrno imeti bolnišnic, ki med seboj niso oddaljene vsaj trideset do petdeset kilometrov. Zmanjšanje števila zavodov bi pomenilo boljši način upravljanja, vodenja, financiranja, strokovnega dela in nenazadnje veliko racionalizacijo drugih stroškov, ki jih vsaka ustanova ustvari zaradi svojega nemotenega delovanja.
Ko imamo podfinanciran državni (ali javni, če hočete) sektor, vključno z zdravstvom, ne preostane nič drugega, kot da ga racionaliziramo in hkrati povečamo kakovost ter dostopnost zdravstvenih storitev, vendar ne stihijsko, ampak nadzorovano in predvsem na podlagi potreb prebivalstva ter njegove obolevnosti. Pogoj za skladen razvoj zdravstva je torej predvsem izdelava mreže zdravstvenih zavodov. Dokler ne bomo imeli natančnega načrta, kakšno zdravstvo sploh zmoremo, je vsaka razprava brez smisla. Z zakonom o zdravstveni dejavnosti smo se reforme lotili tako, kot da bi hišo začeli graditi pri strehi. Temelj pa je sistem zavarovalništva, s katerim bi vsaj približno lahko ugotovili, koliko denarja lahko damo za zdravstvo.
Poseben problem je glavno mesto. UKC Ljubljana (UKCL) je regionalna bolnišnica in hkrati terciarna ustanova za celotno državo. Zaradi te dvojne vloge ima ogromno težav, od (pre)dolgih čakalnih dob do pomanjkanja postelj, logistike in prometnih zagat. Od izgradnje UKCL v začetku sedemdesetih let se je število bolnikov – zaradi povečanja števila kroničnih bolnikov, bolnikov z več boleznimi in bolezenskimi stanji ter nenazadnje večjimi diagnostičnimi in terapevtskimi možnostmi – tako povečalo, da UKCL preprosto ne more zadostiti vsem potrebam Ljubljane s širšo okolico. Zato bi morala biti ena prvih prioritet države izgradnja novega kliničnega centra, sedanja stavba bi pa postala regionalna bolnišnica za Ljubljano, saj se je število prebivalcev v skoraj petdesetih letih izredno povečalo. Nerazumljivo je (ali pač), da snovalci novih zdravstvenih objektov še vedno načrtujejo novogradnje na tako ozkem in z vseh strani težko dostopnem območju, ki ga poleg vsega drugega dve cesti tudi dobesedno presekata na tri dele.
Enako ali še bolj pomemben del zdravstva je osnovno zdravstvo, ki je temelj vsakega sistema. Vsaj v Ljubljani je množica ambulant, ki bi morale prevzeti svoj del bremena, ki ga zdaj nosi UKC. Vzemimo za primer stalno internistično službo (bolj znano kot Internistična prva pomoč – IPP), kamor poleg najtežjih bolnikov prihajajo še bolniki z – ne bom rekel banalnimi – težavami, ki bi jih ne samo lahko obravnavali, ampak tudi morali obravnavati v osnovnem zdravstvu, pa jih ne, ker ni organizirano tako, kot bi moralo biti. Nemalokrat sem od kakega neurgentnega bolnika dobil odgovor: »Rečeno mi je bilo, naj grem kar v UKC, da me bodo tam takoj in natančno pregledali!« Tudi ali pa predvsem zato bi morala biti za pregled določena participacija, ki jo poznajo tudi v bogatejših državah, in to najbrž iz utemeljenih razlogov. Zakaj ni na primer participacije za tako imenovani »hotelski del« uslug v stacionarnih ustanovah? S tem ne bi bile prav nič ogrožene pravičnost, solidarnost, enaka dostopnost itd., saj bi bili tisti, ki tudi majhne participacije ne bi zmogli, oproščeni plačila. Če se sliši še tako paradoksalno: človek, ki je v bolnišnici in ima neki dohodek, na neki način tudi varčuje. Ob velikem številu oskrbnih dni bi lahko pridobili znatna finančna sredstva in zmanjšali ali celo odpravili izgube naših bolnišnic, vendar politika raje gleda vstran, obljublja nerealne možnosti in zavaja ljudi, katerih glavni in edini cilj je ta, da bi čim prej ozdraveli.
Pa srečno, Slovenija!
PRIM. DR. MARJAN FORTUNA