Boris Primožič je pogledal skozi okno medvoške knjižnice in pokazal na zimsko Savo, ki je hitro tekla in se penila. »Sotočje sem ogromno slikal, na tisoče posnetkov imam. Če se fotografije lotiš na pravi način in izbereš pravo ostrino, lahko narediš dober posnetek, četudi ni sonca,« je dejal, medtem ko je razlagal, kako rad fotografira. Vse, kar je povezano s fotografijo, ga zanima. »Za hobi najraje fotografiram naravo in portrete. V naravi se napolnim z energijo. Moji sprehodi so počasni, kajti ves čas gledam, opazujem, pozoren sem na detajle. In seveda fotografiram,« je dejal z globokim in dobrodušnim glasom ter pojasnil, da se je profesionalno ukvarjal z industrijsko reklamno fotografijo.
50.000 posnetkov
Ko gre za ljubezen do fotografije, ni nič drugačen, kot so bili njegova mama Nada Primožič Dolenc, oče Edo Primožič, stric Bogo Primožič in ded Franjo Dolenc. Vsi so se zapisali fotografiji. Tri generacije z isto ljubeznijo. Zato je Boris Primožič pred kratkim postavil razstavo v medvoški knjižnici. Dve leti jo je pripravljal, izbiral pa je med 50.000 posnetki. »Kaj bom z vsemi posnetki? Ne vem. Verjetno bodo končali v kakšnem arhivu,« se je zasmejal.
Medtem ko še ni znano, kaj bo s posnetki, pa je jasno, da se v njih skrivajo zgodbe. Tudi zato je organiziral razstavo, da bi jih nekaj predstavil. Zgodbo je začel Franjo Dolenc, ki je bil znan ljubljanski fotograf. Že leta 1915 se je začel učiti fotografske stroke pri Viktorju Kuncu v Beethovnovi ulici. Kasneje, ko je bil že izučen fotograf in so ga ljudje poznali, je odprl svoj atelje v Stari Ljubljani. Na Starem trgu enajst je maja 1933 zaživel foto atelje Franjo Dolenc, le streljaj od hiše, v kateri je živela pesnica Lili Novy.
Franjo Dolenc je živel v isti stavbi kot ona in se vsako jutro odpravil nekaj metrov po ulici na delovno mesto. Bil je fotograf portretov. »Bil je specialist za luč. Pet, šest luči je postavil okoli portretiranca in nato fotografiral. To so bile hollywoodske fotografije. Bil je tudi dober kolorist. Takrat so črno-bele fotografije barvali s tušem, tako da je fotografija delovala, kot bi bila barvna,« je dejal Boris Primožič in pokazal nekaj dedovih portretov, ki res spominjajo na ameriške filmske igralce iz petdesetih ali šestdesetih let prejšnjega stoletja. Sicer je bil njegov ded osebni fotograf Frana Saleškega Finžgarja, med služenjem vojske v Novem Sadu pa je fotografiral tudi z letala, za zemljevide.
Fotograf je postal šele pri 30 letih
Boris Primožič je bil tako od rojstva obdan s fotografijami. Njegova mama, ki je bila tudi retušerka, je fotografirala, oče je bil med drugim predsednik društva slovenskih fotografov. Toliko pogovorov o fotografiji je slišal, da je sprva ni maral. »V mladosti sem sovražil fotografiranje, kajti vse počitnice in vsi izleti so bili povezani s fotografijo. Ko smo šli na dopust, je oče na poti ustavljal avto in fotografiral.« Sprva je Boris Primožič očetu nosil fotografske kovčke, fotografiral pa ni. Izučil se je za retušerja, nad fotografijo se je navdušil šele pri tridesetih letih. Opravil je vse potrebne izpite in začel delati v svobodnem poklicu, vrsto let skupaj z očetom. Fotografiral je za številna podjetja, kot so Alpina, Mladinska knjiga, Sava Kranj, razne podjetnike, ukvarjal pa se je tudi z oblikovanjem knjig, prospektov, vizitk…
»Danes se kot svobodni fotograf ne da dobro živeti. Včasih pa sem imel ogromno dela. Jugoslavija je bila odprt trg, vsepovsod sem dobival naročila. Zadnjih deset let je kriza. Če imaš mecena v kakšnem podjetju, ki potrebuje fotografske storitve, še lahko dobiš delo, sicer pa ne prideš dlje od vratarja,« je dodal in pristavil, da tudi nekoč ni bilo tako preprosto delati v svobodnem poklicu. »Pek je na primer povedal, koliko stane žemlja, in toliko so ljudje plačali. Fotografije je bilo pa bolj zapleteno ovrednotiti, razen ko je šlo za fotografije za osebne izkaznice,« je dejal. Nato pa na vprašanje, ali se bo fotografija prenesla tudi v naslednji rod njegove družine, skomignil z rameni. »Moj sin je računalničar,« je dejal. Toda. »Star je šele 25 let.«
