Novembra pa je Kant postal problem tudi za ruske oblasti, ki bi očitno rade videle, da vsi pozabijo na to, da je bil Kaliningrad, ki je danes kot ruska enklava stisnjen med Poljsko in Litvo, nekoč nemški Königsberg, kjer je slavni filozof preživel vse svoje ustvarjalno življenje. Ruski nacionalisti mu očitajo, da je izdajalec in rusofob, njegov kip in grob so popackali z barvo in popisali z žaljivkami. Kako je torej protizahodni populizem ruskih oblasti dosegel enega največjih mislecev vseh časov?

Začelo se je z nedolžno anketo na pobudo moskovske patriarhije, s katero naj bi Rusi z glasovanjem imenovali 47 letališč po velikih imenih Rusije, s čimer bi spodbudili domoljubje. Projekt je podprla vlada, nazadnje pa je glasovalo vsega skupaj pet milijonov Rusov.

Moskovčani so se odločili za pesnika Puškina, prebivalci Kaliningrada pa so pri imenovanju svojega letališča, ki se je do zdaj imenovalo po bližnjem kraju Habrovo, najprej pomislili na Kanta, najznamenitejšega človeka iz »njihovega« mesta. Tako je sredi glasovanja, 20. novembra, ta velikan nemške klasične filozofije s 40,35 odstotka glasov prišel na vrh glasovalne lestvice. Druga je bila ruska carica Elizabeta, katere vojska je med sedemletno vojno, ki jo je Rusija bojevala proti Prusiji (1756–1763), zasedla tedanji Königsberg, kar pa na primer Kanta nikakor ni motilo, saj se je tedaj spoprijateljil z več ruskimi trgovci. Njen naslednik Peter III. je tako zelo občudoval pruskega kralja Friderika Velikega, da mu je leta 1762 vrnil Königsberg. Tudi zaradi te nore poteze je Petra s prestola vrgla žena, Nemka Katarina Velika.

Na začetku glasovanja se je tako znova pokazalo, da imajo prebivalci Kaliningrada, čeprav so Rusi in vsi po vrsti potomci priseljencev po drugi svetovni vojni, radi »svojega« Kanta. Pred 20 leti so se celo navduševali nad tem, da bi svoje mesto poimenovali Kantgrad. Vrnitev na staro ime Königsberg ni prišla v poštev, ker bi s tem podprli zahtevo po vrnitvi Nemčiji. Sicer ima mesto s pol milijona prebivalcev povsem po naključju ime po enem od Stalinovih sodelavcev, Mihailu Kalininu, ki je umrl 3. junija 1946, prav takrat, ko so v Moskvi razmišljali, kako naj preimenujejo Königsberg in druge kraje v Vzhodni Prusiji.

Toda tako kategorično, kot je Kantov moralni imperativ, je bilo zavračanje ruskih nacionalistov, da bi proti ruski carici Elizabeti zmagal neki nemški filozof. Kanta so začeli blatiti in ga prikazovati kot sovražnika Rusov, kar pa nikoli ni bil, kako bi sicer leta 1794 postal častni član akademije znanosti v Sankt Peterburgu. Tako je na koncu ankete, 30. novembra, carica Elizabeta premagala Kanta s 33,75 odstotka proti 25,74 odstotka.

V tej gonji proti Kantu v drugi polovici novembra je najbolj odmeval videoposnetek, v katerem je poveljnik baltske flote, viceadmiral Igor Muhamečin, pozval mornarje in vojake, ki so stali pred njim, naj ne glasujejo za nemškega misleca: »Kant je izdal svojo domovino, ponižal se je in pokleknil, da bi bil lahko profesor na univerzi.« Kant naj bi torej izdal svojo domovino Nemčijo oziroma Prusijo, ker je po ruskem zavzetju Königsberga prosil carico Elizabeto, da bi lahko še naprej poučeval na univerzi, kar v resnici ni bil problem. »Pisal je nerazumljive knjige, ki jih nihče med nami ni bral in jih nikoli ne bo!« je v besu še dejal viceadmiral, ki je nato mornarje in vojake pozval, naj tudi svoje bližnje prepričajo, da glasujejo za maršala Aleksandra Vasiljevskega. Ta naj bi bil zaslužen, da je Kaliningrad sploh ruski. Gre za generala, ki je od januarja do aprila 1945 vodil napad Rdeče armade na Königsberg. »Ne smemo dovoliti, da bi letališče na območju, kjer je tekla kri sovjetskih vojakov, nosilo ime tujca,« je viceadmiral končal svoj govor ob bučnem aplavzu.

Na kaliningrajski univerzi Immanuela Kanta pa so ruski nacionalisti delili letake, na primer s tako vsebino: »Dovolj je bilo izdajanja domovine. Študirate med zidovi stavbe, ki nosi ime sovražnika! Kant je izdal rusko zemljo! Odstranite ta napis, izbrišite to tuje ime iz svojih dokumentov! Dol z izdajalci! Dol s Kantom! Slava Rusiji!« Vendar pa vodja oddelka za filozofijo na tej univerzi pravi: »Če bi Rusi brali njegova dela, bi odkrili, da so njegove vrednote prisotne v kateri koli družbi, tudi v ruski.«

Na vsak način zmaga carice Elizabete v glasovanju, drugo mesto generala Vasiljevskega (oba sta Königsberg osvojila) in šele tretje mesto filozofa Kanta kažejo, da ima v Rusiji, pa najbrž ne samo tam, domoljubje prednost pred umom.