Rousseaujeva bojazen, da mesta usmerjajo prebivalce k zasledovanju svojih lastnih interesov na škodo drugih, je danes še vedno enako na mestu, kot je bila v 18. stoletju. In to velja še posebej na področju sistema prehranjevanja.
Odkar obstajajo mesta, obstajajo strategije, kako prehraniti njihove prebivalce. V Veliki Britaniji je med industrijsko revolucijo nastalo gibanje malih vrtov, ki je revnim delavcem omogočilo, da so imeli na razpolago zemljo za pridelavo sadja in zelenjave. Še danes so ti urbani vrtovi za britanske meščane priljubljen vir preskrbovanja s hrano. Okoli 350.000 jih ima vrtove, še 800.000 pa si jih želi imeti.
Po vsem svetu mesta prepoznavajo pomen urbanega kmetijstva in še posebej urbane agroekologije, ki z opiranjem na biološko raznolikost – in ne kemična sredstva – zagotavlja kakovostno prst, ki povečuje donos in izboljša rabo vode. Takšno agroekologijo razvijajo velika mesta od Rima do Sao Paola, da bi bila uspešna v boju proti javnim zdravstvenim problemom, podnebnim spremembam in revščini.
Toda če še nismo nikoli slišali za to vrsto kmetijstva, nam natančno branje Rousseauja lahko pojasni, zakaj je tako: ogroža bogastvo, ki so si ga nakopičile urbane elite.
Rousseau je predvidel, kje in kako se lahko spodkoplje demokracijo. »Če so mesta škodljiva, to še toliko bolj velja za glavna mesta,« je napisal. »Glavno mesto je brezno, v katerega strmoglavi skoraj vsa nacija, tako da v njem izgubi svojo moralo, zakone, pogum in svobodo.« Na področju prehranjevanja pa so glavna mesta danes kraji, kjer prehrambna industrija troši denar za to, da se lokalne vlade odvrača od zaščite državljanov.
Vzemimo na primer lobiranje prehrambne industrije v predvolilnem boju pred nedavnimi vmesnimi volitvami v ZDA. V zvezni državi Washington so Coca-Cola, PepsiCo und Keurig Dr Pepper porabili več kot 20 milijonov dolarjev (18 milijonov evrov), da bi mestom preprečili zvišanje davkov na prehrambne izdelke v maloprodaji, tudi sladkane pijače, za katere je znano, da povečujejo tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2. Lobisti so bili uspešni in druga mesta tako ne bodo sledila zgledu Seattla, ki davek na sladkane pijače že ima. Da bi bile cene v maloprodaji nizke in dobički veliki, so prebivalce zvezne države Washington prepričali, naj žrtvujejo drug drugega.
V tem pa niso edini. V zadnjem desetletju je dvanajst ameriških zveznih držav sprejelo zakone, ki mestnim oblastem preprečujejo reševanje zdravstvenih težav zaradi uživanja industrijsko predelane hrane. Vsaj v 26 zveznih državah pa so sprejeli zakone, s katerimi so koncerni prehrambne industrije zakonsko zavarovani pred sodnimi postopki, povezanimi z boleznimi, ki so pogojene z načinom prehranjevanja. Nekateri politiki priznavajo, da prehrambna industrija posnema taktiko tobačne industrije, Rousseau pa je napovedal bolj splošen trend: urbano bogastvo ni združljivo z javnimi svoboščinami.
Ko so leta 1760 Korzičani Rousseauja prosili za nasvet pri pisanju ustave, jim je svetoval, naj ostanejo kmetje. »Ljudstvo kmetov si ne sme nikoli želeti mestnega brezdelja in ne sme zavidati brezdelnega življenja prebivalcem mest,« je opozoril. »Trgovina proizvaja bogastvo, kmetijstvo pa zagotavlja svobodo. Lahko rečete, da je dobro imeti oboje hkrati, toda v resnici sta ti dve stvari nezdružljivi.«
Seveda je Rousseaujev brezkompromisni antiurbanizem zastarel. Eden od razlogov, zakaj je moderna prehrambna industrija tako agresivna pri trženju svojih izdelkov, je, da so mesta postala gonilo naprednih sprememb. Bolj kot predsedniki držav so župani tisti, ki spoznavajo, da je za uveljavitev zdravega prehrambnega sistema treba odstraniti nezdravega. V resnici se vse večje število mestnih oblasti pridružuje prizadevanjem, kot je milanski politični urbani prehrambni pakt, ki spodbuja nove pristope k reševanju lakote, obvladovanju ekoloških tveganj in upoštevanju načel trajnostnega razvoja.
Rousseau pa ima prav v nekem drugem pogledu: da bi bil neki ukrep učinkovit, moramo upoštevati politični kontekst, največji izziv pri prehranjevanju jutrišnjih mest pa so težave, ki nastajajo s kopičenjem bogastva. Lakota v mestih in na podeželju je posledica revščine, revščina pa je posledica modernega prehranjevalnega sistema. V ZDA je sedem od desetih najslabše plačanih delovnih mest v prehrambni industriji, čeprav imajo živilska podjetja rekordne dobičke.
Za prehranjevanje jutrišnjih mest pa zgolj obdelovanje zemlje ne bo dovolj. Končati bo treba še socialni »kanibalizem«, o katerem piše Rousseau. To pomeni solidarnost do tistih, ki jih današnji prehranjevalni sistem najbolj prizadene, pri čemer je treba vztrajati v skupnem ogorčenju zaradi vse večjega števila podhranjenih in nekakovostno hranjenih, če želimo skupaj doseči prave spremembe v lokalnih skupnostih.
Raj Patel je raziskovalec in profesor na Lyndon B. Johnson School of Public Affairs na Univerzi Texas v Austinu (ZDA).
© Project Syndicate, 2018
