Sam doma (Chris Columbus, 1990)
Lahko bi naštevali vse domislice, ki sta jih v prvenec leta 1990 in nadaljevanje dve leti kasneje spravila režiser Chris Columbus in pisec John Hughes (Sobotni klub, Prosti dan Ferrisa Bullerja), a razlog, zakaj na zahodu med prazniki brez Macaulayja Culkina ne gre, tiči nekje drugje. Slabi starši. Priznajmo si; prvič je bilo še simpatično, v drugo v New Yorku pa se je moral Kevin človeku že zasmiliti. Še dobro torej, da sta roparja Harry (Joe Pesci) in Marv (Daniel Stern) podobno spretna kot družina McCallister. V Kinu Bežigrad si lahko primer slabega starševstva še petindvajsetič ogledate celo na velikem platnu.
Pokvarjeni Božiček (Terry Zwigoff, 2003)
Če smo že pri slabih vzorih, seveda ne moremo mimo črne komedije Terryja Zwigoffa, ki dokazuje, da je tudi Božiček lahko vse prej kot svetnik. Film ne deluje zgolj zato, ker je Billy Bob Thornton iz Arkansasa kot alkoholik, ropar in pokvarjenec enostavno odličen, ampak seveda tudi zaradi ideje, da se lahko celo najbolj nepoboljšljivi (malce) spremenijo. Božična komedija, ki se otepa žanrskih konvencij, ne pa tudi kletvic. Vredno ogleda, ko otroci zaspijo.
Gremlini (Joe Dante, 1984)
Da na božično noč ni poreden zgolj Billy Bob Thornton, so pred tem poskrbeli kultni Gremlini, ki so tudi danes obvezno čtivo za ljubitelje komedije, fantazijskih grozljivk in domiselne socialne kritike. Billy Peltzer (Zach Galligan) za božič dobi prikupno živalco s strogimi navodili, da je ne sme hraniti po polnoči in da mali kosmatinec ne sme priti v stik z vodo. Ker se jasno zelo hitro zgodi oboje, izbruhneta kaos in splošno uničenje. Moralni nauk zgodbe je vsaj ta, da kupovanje daril v zadnjem trenutku ni priporočljivo. V tem pogledu velja omeniti tudi Nori božič (1996) z Arnoldom Schwarzeneggerjem.
Predbožična mora (Henry Selick, 1993)
Nakupovanje tik pred zdajci je lahko nočna mora, a le ena je Predbožična mora (1993). Jacka Skellingtona, kralja buč in mojstra grotesknega v mestu Halloween, vsakoletna rutina že pošteno dolgočasi. Ko po slučaju naleti na vhod v Božično mesto, postane obseden z idejo, da bi si podredil božič. Pod eno izmed najlepših ameriških animacij (stop-motion tehnika), ki si je kot prva animiranka prislužila nominacijo za oskarja za najboljše vizualne učinke, se je podpisal režiser Henry Selick, nezgrešljiv pa je pečat kalifornijskega filmarja Tima Burtona. Če vam vzdušje ustreza, si lahko v sklopu brez težav ogledate še BurtonovegaEdwarda Škarjerokega (1990).
Pravzaprav ljubezen (Richard Curtis, 2003)
Edward seveda z izjemo prizora ali dveh ni pravi božični film, je pa zato film, ki izjemno lepo zapelje motiv ljubezni, brez česar si zares težko zamislimo praznike. Za nepoboljšljive romantike je med romantičnimi komedijami v tem času med prvimi izbirami gotovo Pravzaprav ljubezen, ki v preverjenem žanru sicer ne odkrije nič posebej novega, a je režijsko lepo povezan kolaž zgodb enostavno preveč simpatičen, da si ga ne bi vsake toliko ogledali ponovno. Malce zaradi izbrane glasbe, še bolj zaradi kemije med zvezdniško zasedbo (Alan Rickman, Emma Thompson, Hugh Grant, Chiwetel Ejiofor, Keira Knightley, Colin Firth), predvsem pa zaradi sporočila. Saj veste – božič je pravi čas za staro in novo ljubezen. Za neuslišane fantazije in za kakšno neizrečeno, 'prepovedano' izpoved.
Pisma sv. Nikolaju (Mitja Okorn, 2011)
Podoben recept številnih ljubezenskih zgodb, le da v tem primeru brez Hugha Granta, najdemo tudi v uspešnici poljske produkcije iz leta 2011, pod katero se je podpisal slovenski režiser Mitja Okorn, ki nam je pred tem že dal odlično kranjsko kriminalno komedijo Tu pa tam (2004). Čeprav se morda na prvi pogled zdi drugače, dobrega romantičnega filma ni lahko posneti. No, Okornu je z božično romanco, v kateri s pomočjo zabavnih prigod združuje zelo različne zgodbe, vendarle uspelo povedati, da niti ljudje iz Varšave ne morejo pobegniti pred ljubeznijo in prazniki. So pa pred sedmimi leti v kina drvela tudi slovenska občinstva.
Čudovito življenje (Frank Capra, 1946)
Človek se vpraša, kako hitro je mimo zdrvelo sedem let, a kam je potemtakem poniknilo 70 let? Toliko jih je namreč minilo, odkar je italijansko-ameriški režiser Frank Capra ustvaril eno največjih božičnih klasik Čudovito življenje. Ameriška brezčasnica je srčna pripoved o Georgeu Baileyju (James Stewart), ki pred sebe vedno postavlja druge, zaradi spleta življenjskih okoliščin pa na dnu ironično naposled pristane tudi sam. Na pomoč mu priskoči angel, ki ga poduči, kakšno bi bilo življenje njegovih prijateljev in družine, v kolikor ne bi bil rojen. Za ogled boste morali pobrskati po tujih kanalih, a težav bržkone ne boste imeli, saj je film od leta 1974 v javni lasti, tako da ga lahko televizijske postaje vrtijo brezplačno in neomejeno. In tudi ga.
Umri pokončno (John McTiernan, 1988)
Neomejeno število ponovitev v času praznikov si je s časovno umestitvijo prislužila tudi McTiernanova akcijska klasika Umri pokončno, ki je eden boljših žanrskih primerkov iz osemdesetih. Na predbožični večer v stolpnici podjetja Nakatomi Corporation poteka zabava, ki pa jo prekinejo teroristi na čelu s Hansom Gruberjem (Alan Rickman). A kaj, ko je v 30. nadstropju z njimi obtičal tudi newyorški policist John McClane (Bruce Willis), ki niti na prosti dan ne skopari z naboji, še manj pa s kultnimi enovrstičnicami.
Kako je Grinch ukradel božič (Ron Howard, 2000)
Medtem ko Willis na malih zaslonih vedno znova rešuje božič, ga želi godrnjavi Grinch vedno znova ukrasti, čeprav je vsem jasno, da po srcu sploh ni slab in da bo ob koncu filma iz njegovega srca izginilo sovraštvo. Zgodba otroškega pisatelja Dr. Seussa je vsekakor dobrodošla popestritev družinskega večera, ne glede na to, ali izberete risanko iz leta 1966 ali pač Howardovo (Čudoviti um, Apollo 13) ekranizacijo z genialnim Jimom Carryjem v naslovni vlogi. Zgrešiti ne morete niti z letošnjo animirano izvedbo, ki jo lahko zapovrh ujamete v kinu.
Čudež na 34. ulici (George Seaton, 1947)
Mesto na lestvici vsekakor ujame tudi čudež iz leta 1947. Bradati Kris Kringle (Edmund Gwenn) in zgodba o tem, kako so zaprli Božička, ni razorožila le akademije, ki je filmu podelila tri oskarje, temveč tudi občinstva po vsem svetu. Kasnejše predelave čudovite črno-bele komične drame pravzaprav niso bile potrebne. Ob morebitni dilemi zato izberite klasiko.
