Živimo v času potrošniškega obilja, ki se še kako kaže tudi v času praznikov. Seznami želja sodobnih otrok se oblikujejo glede na ponudbo v katalogih igrač. Skorajda smo že pozabili, da je bilo še pred nekaj desetletji popolnoma drugače. Na to so nas spomnile gospe iz Doma starejših občanov Fužine, ki so se spominjale daril in praznovanja iz časov svojega otroštva.
»Vedno smo dobili praktična darila, nekaj, kar smo potrebovali. Mlajši smo recimo dobili kakšno sladkarijo, oblačilo. Veliko daril so nam starši, predvsem mame, naredili sami,« se je obdarovanja v predvojnem času spomnila 87-letna Milena Veber. Mame so v otroška oblačila velikokrat predelale svoja stara. Včasih pa otroci niso dobili niti oblačila, temveč le suhe hruške in doma spečene piškote. »Naša mama ni pekla piškotov, samo dober kruh smo dobili poleg suhih hrušk in sliv. Je pa naša mama znala narediti punčke iz ličkanja, tako da smo jih včasih dobili za darila,« jo razložila 89-letna Pavla Bizjak.
O pravih celuloidnih punčkah so lahko le sanjale. »Samo v premožnih družinah so jih lahko kupili,« je razložila 92-letna Vida Dolinšek. Dodala je: »V naših krajih je bilo veliko revščine in igrač nismo dobili. Naša mama je bila tako spretna, da je naredila punčke iz cunj.« Nato so se gospe razgovorile o svojih punčkah iz cunj. Gospa Mina Sitar se je spomnila, da so si na Koroškem, od koder je doma, ženske med seboj zamenjevale darila, ki so jih znale narediti: »Soseda je zelo lepo naredila punčke iz cunj, pri nas doma pa smo znali po nekem starem receptu skuhati karamelne bombone. Potem so si ženske to izmenjale, tako da smo tudi mi dobili punčke iz cunj, sosedovi otroci pa karamele. Takrat bombonov ni bilo na pretek in smo jih bili zelo veseli.« Vsak bombon je bil zaklad, še pomembnejši pa je bil papirček, v katerega je bil bombon zavit. Tedaj so imeli otroci navado, da so svetleče papirčke skrbno poravnali in shranili, saj so nato vanje zavili koščke sladkorja in to obesili na božično drevesce.
Skrivnost božičnega drevesca
Bolj kot daril so se gospe v svojem otroštvu veselile magije božičnega večera. Izkazalo se je, da so imele družine različne navade. V družini Vide Dolinšek so drevesce tik pred svetim večerom okrasili skupaj. Mama je spekla piškote v obliki zvezdic, lun in ribic, izbrali so še majhna rdeča jabolka in vse to privezali na smreko. »Samo najstarejša sestra je smela obešati steklene bunčice, ker se je mama bala, da se bodo razbile. Na koncu smo na drevesce pripeli še prave sveče, na takih malih žabicah so bile zataknjene. Na sveti večer je ata prižgal svečke, vsi smo stali okoli drevesca in zapeli Sveto noč. Tako svečano je bilo,« se spominja Dolinškova.
Na Koroškem v družini Mine Sitar pa je bilo drugače. Dokler je bila majhna, je verjela, da božično drevo okrasi Božiček. Drevo je bilo namreč zaklenjeno v sobi in šele po večerji – navadno je bilo to zelje, klobasa in piškoti – je zacingljal zvonček in smela je odpreti vrata sobe s smreko. Ker so vsi smreke krasili tudi s piškoti, so ti med prazniki skrivnostno izginjali z vej, čeprav bi morali viseti do 6. januarja in praznika Svetih treh kraljev, ko bi jih skupaj pojedli. A otroci so vedno ponoči skrivaj zobali piškote.
Prišel je dedek Mraz
Gospe so svoje življenje preživele v treh državah. Vmes je bila vojna in tedaj za darila niso dobile niti bombonov. Vesele so bile, če so mame spekle kakšen sladek kolač iz koruzne moke. Spomnile so se tudi, kako so morali zelo tiho peti Sveta noč v slovenščini, da jih ne bi slišali nemški vojaki.
In ko je po vojni prišla SFRJ, se je močno tudi spremenilo praznovanje. Prišel je dedek Mraz. Bile so ponosne, da je nosil polhovko in imel narisane slovenske nageljne. »Še zlasti me je radostilo to, da so bili obdarovani vsi otroci,« je dejala gospa Dolinškova. Čeprav božič tedaj ni bil več dela prost dan, so ga kljub temu še vedno praznovali v družinskem krogu z večerjo in odhodom k polnočnici. Prva leta po vojni so bila darila še vedno skromna, potem so postajala vse bolj razkošna. Suhe hruške so zamenjale pomaranče, sladkorčke v pisanih papirčkih čokolada. Gospa Angelca Vrbnjak se tako še posebej spominja darila, ki ga je svoji mami kupila s prvo zasluženo plačo – velik in za tiste čase zelo dragocen radio.
